Zakaj ne morem sprehajati v zavetišču? Poiskali smo odgovore!
Mnogo skrbnikov je prepričanih, da psi ne potrebujejo dnevnih sprehodov. Mnogi, ki psa enostavno spustijo na vrt so mnenja, da psu to popolnoma zadostuje, a ta to seveda ne drži. Vsak pes potrebuje dnevni sprehod. Na sprehod mora psa peljati vsak skrbnik, tudi če kuža sicer biva v pesjaku ali na vrtu.
Vsak kuža namreč zelo dobro pozna vsako podrobnost ožje domače okolice, vsako travico na vrtu, vsak kotiček domačega dvorišča, vse kar je izven tega prostora pa mu je nadvse zanimivo. Tam sreča ostale ljudi, živali in lahko "polula" teren, ki ga redko obišče.
Nič drugače ni pri psih, ki svoje nove skrbnike čakajo po zavetiščih. Teh psov je veliko in tudi oni so veseli sprehoda, bodisi tekanja po izpustu ali pravega sprehoda nekje v okolici zavetišča. Ker ima vsako zavetišče v oskrbi večje število psov, je seveda to delo v večini zaupano prostovoljcem. Zavetišča psom omogočijo sprehajanje ali prosto tekanje po izpustih povprečno od ene do dveh ur dnevno.
Nemalokrat ste se na nas obrnili z vprašanji, v katerem zavetišču je sploh mogoče sprehajanje in zakaj nekatera zavetišča sprehajanja naključnim obiskovalcem ne dovoljujejo.
V MARIBORU OBVEZEN TEČAJ ZA SPREHAJALCE
Večina zavetišč je v namene sprehajanja azilskih psov izobrazila ljudi, ki so poučeni o sprehajanju in najosnovnejših pravilih sprehajanja: "Sprehajalec postane vsak, ki izpolnjuje starostno omejitev in posluša tečaj za sprehajalce. Izobraževanje je dvakrat v spomladanskem času in dvakrat v jesenskem času," nam pove vodja mariborskega zavetišča Mojca Bandur Križanec. Zakaj v Mariboru psov ne morejo sprehajati denimo naključni obiskovalci zavetišča? "Praksa je pokazala, da so psi v zavetišču posebnost, na kar je treba bodoče sprehajalce opozoriti in jim povedati nekaj specifik, ki jih pri psih v zavetiščih ne moramo spregledati. Domačega psa spremljamo vso življenje, poznamo njegove navade, psi v zavetišču pa imajo svojo zgodbo, katere na žalost ne poznamo in si zaslužijo vso pozornost in potrpežljivost, da se jim čim bolj približamo in ugotovimo njihove navade," dodaja.

V LJUBLJANI SO POVEČALI ŠTEVILO POSVOJITEV
Tudi v Zavetišču Ljubljana lahko pse sprehajajo le zaposleni in usposobljeni redni sprehajalci. "Sprehajalec lahko postane tisti, ki uspešno opravi usposabljanje. Vsi sprehajalci so dolžni spoštovati sprehajalni red in navodila zavetišča," pravi vodja ljubljanskega zavetišča Marko Oman. Usposabljanje sicer poteka enkrat letno in obsega najmanj 45 ur. Oman dodaja, da je sprehajanje psov v Zavetišču Ljubljana veliko več kot vodenje psa na vrvici. "Pri tem je pomembno poudariti, da ni dovolj, da psu zagotovimo le potrebe po primerni fizični aktivnosti ampak je pomemben tudi dovolj kvaliteten stik s človekom. Prostovoljni sprehajalci psom pomagajo na različne načine, kot je sprehajanje psov, socializacija, negovanje, druženje in podobno. Psi se bolje počutijo. Ne nazadnje se je število ugrizov in drugih poškodb zmanjšalo na minimalno, v povprečju manj kot en na leto. Hkrati pa se je neprimerno povečala socializiranost psov in posledično je oddaja veliko bolj uspešna," pojasnjuje Marko Oman.

Opravljanje izpita za sprehajalce psov v ljubljanskem zavetišču (foto: Mojpes.com)
HORJULSKO ZAVETIŠČE IMAJO STALNE SPREHAJALCE
V Zavetišču Horjul izpuste in sprehode prilagajajo vremenu, starosti psa in želji po aktivnosti z vrstniki. "Pse sprehajajo zaposleni in prostovoljci, ki pomagajo tudi pri ostalem delu v zavetišču. Vsi imajo opravljeno izobraževanje za oskrbnika živali. Pse sprehajajo tudi potencialni posvojitelji, saj je del pridobivanja informacij o izbranem psu tudi to, kako se ta obnaša izven ograjenega dvorišča, kako hodi na povodcu ter kako se obnaša ob odsotnosti oskrbnika," pravi Ada Varga.
Tudi v horjulskem zavetišču se morajo skrbniki držati načel, ki jih poznajo vsi odgovorni skrbniki psov. Pse sprehajajo po dogovorjenih poteh, pobirajo iztrebke in jih ne izpuščajo z vrvice. "Ker gre v glavnem za stalne sprehajalce, ki že imajo nekaj izkušenj in pse večinoma poznajo, posebna navodila niso potrebna. Pogovorimo se, ko se v sprehajanje vključi nov pes ali nov sprehajalec. Enako pomembne so povratne informacije sprehajalcev. Po končanem sprehodu se pogovorimo o vedenju psa in morebitnih posebnostih, ki so jih sprehajalci opazili med sprehodom," dodaja.
Sprehajanja psov z naključnimi obiskovalci ne izvajajo predvsem zaradi zagotavljanja rutine dela z zavetiškimi psi in zaradi preprečevanja nesreč, ki bi se lahko zgodile ob večjem pretoku nepoznanih ljudi v zavetišču. "Eden od razlogov za takšno obliko dela je tudi relativno majhno število sprejetih psov v zavetišče, kar nam omogoča kvalitetnejše delo in več časa, ki ga lahko posvetimo posamezni živali in njenim potrebam," zaključuje.
NA SEVERNEM PRIMORSKEM PSE ŠOLAJO
V Zavetišču Johanca (ki pokriva občini Tolmin in Kobarid), so imeli v prejšnjem letu 17 zapuščenih psov, od tega so jih 12 vrnili lastnikom, štirim zavrženim mladičkom in enemu odraslemu psu pa so poiskali nov dom. "Ker smo manjše zavetišče in ker na Tolminskem lastniki psov lepo skrbijo za njih imamo res malo zavrženih psov in se le tem lahko v veliki meri posvetimo. Srečo imamo, da imamo hkrati po največ dva psa, kar pomeni večji "luksuz" z izhodi v izpust, kar pomeni, da so lahko psi spuščeni v ogradi preko celega dneva. Vse pse smo tako lahko tudi šolali, naučili na vožnjo z avtomobilom in jih tako tudi socializirali," nam pove Maja Kenda.

V POMURJU IZOBRAŽEVANJ NI, SO PA NATANČNA NAVODILA
V Zavetišču Mala hiša lahko pse sprehajajo zaposleni v zavetišču in ljudje s pridobljenimi izkušnjami, torej osebe, ki že leta hodijo kot prostovoljci v to zavetišče. "Pogoji za sprehajanje so umirjenost, sproščenost, čustvena stabilnost, odločnost in veselje do dela z živalmi. Sprehajalci morajo biti posebej pozorni na dogajanje v bližnji okolici, saj je zavetišče skoraj v celoti obdano z gozdom, kar pomeni, da je tu veliko divjih živali, psi pa so na sprehodu vedno na vrvici," pravi vodja zavetišča Marjan Kerčmar. Navodila za sprehajalce podata dolgoletna prostovoljka in vodja zavetišča, sicer pa posebnih izobraževanj ne izvajajo. Kerčmar je večkratne sprehode v okolici zavetišča omenil tudi kot poseben pogoj, ki ga morajo izpolniti vsi potencialni posvojitelji živali v njihovem zavetišču.
NA OBALI LAHKO PSE SPREHAJAJO VSI OBISKOVALCI
Povsem drugače pa je v Obalnem zavetišču, kjer lahko pse sprehajajo vsi obiskovalci zavetišča in to prav vsak dan od dopoldneva pa vse do poznega večera. Sprehajalci se že ob vstopu v zavetišče seznanijo s "pravili" sprehajanja, ki so v slovenskem in italijanskem jeziku izobešena na posebni tabli za obvestila.
"Pri nas zavzemamo stališče, da iz zavetiških psov ni potrebno delati 'bau bau-ov'. Izvzamemo lahko določene pse s hujšimi vedenjskimi težavami, ki pa jih ni ravno veliko. Ne zdi se nam logično, da bi morali sprehajalci opravljati usposabljanje za sprehode, posvojitelji psov, ki pse odpeljejo domov, pa v večini zavetišč opravijo le razgovor," pojasnjuje vodja zavetišča Andrea Bogataj Krivec.
V Obalnem zavetišču lahko pse sprehajajo vse osebe, po dopolnjenem 16. letu starosti. Ob prvem prihodu v zavetišče se zainteresirani sprehajalci pogovorijo z oskrbnikom, ki določi primernost psa posameznemu sprehajalcu.
"V vseh teh letih je zaradi nepozornosti sprehajalke prišlo do enega samega incidenta med dvema psoma. Prepričani smo, da je praksa dobra in čas je pokazal, da je tudi prava. Naši psi so dobro socializirani, tako na druge pse, kot na različne ljudi. S tem zagotovo zmanjšujemo težave pri adaptaciji ob odhodu v nov dom. Morda pa prav zato v zadnjih letih gostimo tudi veliko sprehajalcev iz sosednje Italije, kot tudi iz drugih slovenskih regij, kjer jim lokalna zavetišča ne omogočijo sprehodov. Pogosto se zgodi, da se sprehajalec tako naveže na kakšnega psa, da kasneje postane njegov posvojitelj," še dodaja Bogatajeva iz Obalnega zavetišča.

Obalno zavetišče omogoča sprehajanje vsem obiskovalcem starejšim od 16. leta (foto: Šoup)
STROKA PRI TEM VPRAŠANJU VIDI TEŽKO DILEMO
Veronika Valentin iz pasje šole Alfakan nam je povedala, da gre pri vprašanju sprehajanja v zavetiščih za težko dilemo. "Po eni strani je zelo dobro, da imajo psi med bivanjem v zavetišču stike z različnimi ljudmi, po drugi strani pa lahko neprimerno ravnanje neizkušenih, neveščih ali neodgovornih ljudi na psih pusti posledice. Lahko pride do nesreč, kot so ugrizi, pasji pretepi ali pobegi. S tem, ko zavetišče sprehajanje omeji na usposobljene obiskovalce, se izogne morebitnim težavam in skrbi, da psi z ljudmi preživijo kvaliteten čas. Usposobljen sprehajalec ne skrbi le za fizično aktivnost psa, ampak z znanjem, ki ga je pridobil na usposabljanju, med sprehodom psa tudi mentalno zaposli, gradi navezavo med psom in človekom in ga uči pravilnega vedenja. Tako so psi bolje pripravljeni na nov začetek. Po drugi strani pa v primeru, če osebje skrbi, da pse sprehajajo različni sprehajalci, različnih starostnih skupin in spolov, bodo psi nedvomno socializirani na različne ljudi," pravi.
Besedilo: Pes moj prijatelj
Foto: Shutterstock, razen če je drugače navedeno
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.



