Če živiš s psom, ki ponoči smrči, veš, da je to lahko hkrati simpatično in nekoliko naporno. Tisti globoki, ritmični zvoki, ki prihajajo iz pasje košare, nas včasih spravijo v smeh, drugič pa v skrb. Smrčanje pri psih je namreč precej pogost pojav in v večini primerov povsem neškodljiv. Kljub temu je dobro vedeti, zakaj do njega pride in kdaj je morda znak, da se v telesu našega psa dogaja nekaj več.

Najbolj znani »smrčači« med psi so brahicefalične pasme, torej psi s kratkim gobčkom. Sem sodijo mopsi, francoski in angleški buldogi, bostonski terierji, shih tzuji, pekinezerji in tudi bokserji. Njihova posebna telesna zgradba pomeni, da imajo ožje dihalne poti in pogosto podaljšano mehko nebo. Ko tak pes spi in je popolnoma sproščen, zrak težje prehaja skozi dihalne poti, mehka tkiva pa začnejo vibrirati. To vibriranje slišimo kot smrčanje. Pri teh pasmah je smrčanje skoraj del njihovega vsakdana in praviloma ni razlog za paniko.

A smrčanje ni omejeno le na kratkogobčne pse. Tudi psi z daljšim gobcem lahko smrčijo, še posebej če spijo v določenem položaju. Ko pes leži na hrbtu, se jezik in mehka tkiva pomaknejo nazaj ter delno zaprejo dihalne poti. Posledica je glasno, pogosto globoko dihanje. Smrčanje se lahko pojavi tudi ob prehladu, alergijah, draženju nosne sluznice ali ob prisotnosti tujka v nosu. V takih primerih je običajno začasno in mine, ko se težava umiri.

Pomemben dejavnik je tudi telesna teža. Psi s prekomerno težo imajo več maščobnega tkiva okoli vratu, kar dodatno pritiska na dihalne poti. Posledično je pretok zraka otežen, smrčanje pa izrazitejše. Podobno velja za starejše pse. Z leti se zmanjša mišični tonus v žrelu, dihalne poti postanejo manj stabilne in dihanje med spanjem glasnejše.

Čeprav je smrčanje pogosto neškodljivo, pa obstajajo situacije, ko mu moramo nameniti več pozornosti. Nenadno, zelo glasno ali neenakomerno smrčanje, ki ga prej ni bilo, lahko kaže na vnetje, okužbo, težave z zobmi, absces, povečane mandlje ali celo težave s srcem. Še posebej pozorni bodimo, če smrčanje spremljajo težko dihanje, kašljanje, modrikaste sluznice ali očitna utrujenost. V takih primerih je obisk veterinarja nujen.

Popolne odprave smrčanja pogosto ni mogoče, zlasti pri pasmah, ki so genetsko nagnjene k temu. Kljub temu lahko z nekaj ukrepi stanje omilimo. Vzdrževanje primerne telesne teže je eden najpomembnejših korakov. Pomaga tudi čisto in zračno okolje z manj prahu in alergenov ter kakovostno ležišče, ki psa spodbuja k spanju na boku. Pri nekaterih brahicefaličnih psih veterinarji v določenih primerih priporočijo tudi kirurško korekcijo dihalnih poti, ki lahko bistveno izboljša kakovost življenja.

Smrčanje pri psih je torej pogosto le del njihove osebnosti in telesne zgradbe. A tako kot pri vseh spremembah v vedenju ali zdravju velja: svojega psa najbolje poznamo mi. Če opazimo, da se nekaj spreminja, je vedno prav, da prisluhnemo – tudi takrat, ko gre za smrčanje.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime