Če imaš občutek, da tvoj kosmatinec ne zna biti pri miru, se težko koncentrira ali ob najmanjšem dražljaju pozabi nate - nisi edini. In ne, to ne pomeni, da je tvoj kuža “problematičen”. V pasjem svetu samokontrola ni nekaj prirojenega. No, je, do neke mere. Ampak ne na način, kot mi to razumemo in zahtevamo.

Samokontrola, kot si jo želiš ti, je veščina. In vsaka veščina se uči in gradi - s ponovitvami, pravimi pričakovanji in zate še pomembneje - v pravem trenutku. Največja napaka, ki jo naredimo, je ta, da zahtevamo samokontrolo v težkih situacijah, preden kuža sploh razume, kaj samokontrola pomeni in kaj v resnici od njega želiš.

Hočeš, da pes mirno počaka, ko odpiraš vhodna vrata? Najprej mora znati sploh počakati ob mirnem okolju, brez dodatnih dražljajev. Če čakanje pri vratih vedno zahtevaš samo takrat, ko so obiski že pozvonili in kosmatinec vzhičeno laja, bo vse zaman.

Hočeš, da mirno hodi na povodcu tudi takrat, ko zagleda drugega psa? Najprej ga moraš naučiti, kako hoja na povodcu sploh izgleda, ko ni nikjer nikogar. Potem počasi dodajaš vedno več motenj, dokler ne prideta do tega, da se zna mirno sprehoditi tudi sredi parka, ko vidi svojo najljubšo družbo.

Samokontrola ni čarovnija, ki pride sama od sebe, ko bo kuža dovolj star. Samokontrola je rezultat tvojega doslednega treninga in odnosa, ki ga imaš s svojim kosmatincem. Zanj ne potrebuješ več ur dnevno - potrebuješ pravo rutino, občutek za pravi trenutek in jasen cilj.

Predvsem pa moraš razmišljati vnaprej. Če samokontrole ne gradiš, je zelo ne »fer«, da jo pričakuješ takrat, ko bi tvoj kuža moral “biti priden”.

Maja Šparovec
Canima - za pse in njihove skrbnike

Fotografija: Dreamstime