Do tega razmišljanja me je pripeljal resničen dogodek, ki se je v juniju zgodil naši članici.

S svojim kužkom seniorčkom, starim 14 let, se je sprehajala po mestnem parku. Kuža, njihov nepogrešljiv družinski član, ima starosti primerno kar nekaj zdravstvenih težav. Med drugim vestibularni sindrom, na desno oko ne vidi in sliši bolj slabo. Zato ima glavico obrnjeno rahlo na desno stran. Sicer pa je, letom primerno, vitalen, igriv, prijazen do ljudi in živali, radoveden. In med sprehajanjem tistega popoldneva, se jima približuje skupina treh najstnikov. Že od daleč je bilo opaziti njihovo krohotanje, neprimerno gestikulacijo, kazali so nekaj s prstom proti njima in uporabljali skrajno neprimerno retoriko in telesno  govorico (milo rečeno). In na veliko presenečenje, oziroma šok, ob neposrednem srečanju z njimi ugotovi, da dejansko zasmehujejo njenega, nikomur nič slabega hotečega, prijaznega kužka. V smislu da: »Tak cucek nima kaj več po svetu hodit.« In v šoku ob tej ugotovitvi ni nič storila, niti replicirala žaljivih komentarjev, samo odprla in zaprla je usta in globoko dihala. Verjetno je bilo v tistem trenutku to še najboljše, ker če bi komentirala, bi se še na njo vsul plaz žaljivk. Redko se namreč zgodi, da nekdo, ki nima razvite empatije do živali, čuti empatijo do lastnikov živali.

Zgodbo nam je zaupala in ta dogodek se tudi meni kar naprej vrača v misli. Poleg tega pogosto opazim na socialnih omrežjih viralne zgodbe, ki prikazujejo stisko neke živali, pod komentarji pa zaslediš nemalo reakcij v smislu, prihranite rajši svoje izlive čustev za ljudi, ki trpijo ali pa se celo norčujejo iz situacije.

In zdaj se sprašujem, kje se je zalomilo v naši »pametni« družbi, da enostavno vsi ne dojamemo, da živali, kot so vretenčarji, ki imajo razvite sisteme za zaznavo in obdelavo bolečih dražljajev (psi, mačke, mali glodavci, ptice, ribe, rejne živali, prostoživeče živali) čutijo. To navaja tudi 5. člen Zakona o zaščiti živali. Da so živali čuteča bitja navaja tudi Lizbonska pogodba, ki je zavezujoča za vse države EU. Torej te živali čutijo tako kot človek. Prijetna in neprijetna čustva. Vključno s strahom, stresom, potrtostjo, tesnobo, osamljenostjo. Soočajo se s čustvi ob nastopu slepote, gluhosti, gibalne oviranosti. Z bolečinami, tako fizičnimi kot s psihičnimi. S čustvi, ki so posledica zlorabljanj. Zato tudi zakonodaja na področju zaščite živali zahteva od imetnikov živali, da preprečimo vsakršen strah in neugodje živali, ki se mu bi bilo mogoče izogniti.

Čeprav živali ne razumejo človeškega jezika, lahko prepoznajo naš namen komunikacije po našem vedenju. In vsekakor se odzivajo na našo barvo glasu, glasnost govorjenja, kretnje in način govora. Poleg tega je spoštljiva komunikacija z živalmi odraz naše osebnosti. In je ključnega pomena za ustvarjanje pozitivnega odnosa med človekom in živaljo.

Spoštljiva komunikacija z živalmi  kaže na našo čustveno inteligenco. Le ta pa se nanaša na sposobnost razumevanja, zaznavanja in upravljanja svojih čustev ter čustev drugih ljudi in živali. Ko z živalmi komuniciramo, verbalno ali neverbalno, na spoštljiv način, izkazujemo, da smo občutljivi do njihovih čustev in potreb, da smo empatični.

Kaj pa sploh je empatija? A sploh razumemo ta pojem in zakaj je skorajda izginil iz naših okolij? Biti empatičen ne pomeni, da samo razmišljamo, kako se nekdo drug, človek ali žival počuti, ampak da smo se sposobni postaviti v njegov položaj in dejansko začutiti, kako se on, človek ali žival v tej situaciji počuti. To je dejansko veščina, ki je temelj čustvene inteligence in se prične razvijati že v zgodnjem otroštvu. Ta veščina nam ljudem ni prirojena in se jo je potrebno naučiti. Naučimo pa se je v družini, v šoli, od prijateljev in žal tudi od neprimernih zgledov na spletu.

Verjamem, da niso vsi sposobni dejansko čutiti, kaj žival občuti, ker je živalski um drugačen kot človeški. Poleg tega je skrb za dobrobit živali zapleten pojem, ki temelji na znanstvenih, socialnih, kulturnih in tudi političnih iztočnicah. Praksa kaže, da nimajo vsi starši ustreznega znanja in izkušenj s področja enovite dobrobiti živali. Zato pade velik delež pri vzgoji otroka s področja dobrobiti in zaščite živali na vrtce in šole. Kompetenca empatije do živali in ljudi bi se naj razvijala kontinuirano od zgodnjega otroštva dalje. Tu ni mišljeno samo poučevanje o bioloških potrebah živali, temveč gre za vzpodbujanje samoodgovornosti, k razmišljanju o posledicah lastnih dejanj, zavedanja lastnih čustev in reakcij ter sprejemanja drugačnosti.

Torej, prevzemimo samoodgovornost in širimo strpnost do drugačnosti, razvijajmo odgovoren in sočuten odnos do drugih živih bitij.

Mladeniče iz zgodbe na začetku prispevka pa bi želela spomniti na eno izmed zlatih pravil življenja: »Ne počni drugim to česar ne želiš da bi kdo storil tebi«. In s takšnim ravnanjem boste gradili svet, ki bo boljši tudi za vas.

Vsebina: Simona Šalej

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.