Ko ljudje obiščejo zavetišče, se pogosto zgodi nekaj predvidljivega. Njihov pogled najprej pritegnejo mladički. Majhen kuža z velikimi očmi. Igriv mačji mladič, ki se podi za igračko. Mlade živali hitro osvojijo srca obiskovalcev in pogosto najdejo nov dom v nekaj dneh ali tednih.

Medtem pa v sosednjih boksih in kletkah čakajo drugi. Tiho. Potrpežljivo. Včasih mesece. Včasih leta. Vprašanje, ki si ga v zavetiščih zastavljajo prostovoljci in oskrbniki znova in znova, je preprosto: zakaj toliko živali še vedno čaka na dom?

Odgovor ni enostaven. Deloma se skriva v naših pričakovanjih. Ko se odločamo za posvojitev, si pogosto predstavljamo popolnega spremljevalca. Mladega, zdravega, igrivega in brez posebnih potreb. Želimo si živali, ki se bo brez težav vključila v naše življenje. Pri tem pa pogosto spregledamo tiste, ki najbolj potrebujejo priložnost.

Med najpogosteje spregledanimi so starejše živali. Mnogi ljudje se bojijo njihove starosti. Skrbi jih, da bodo imeli z njimi več veterinarskih stroškov ali da bodo z njimi preživeli manj let. Toda pri tem pogosto pozabljamo na njihove prednosti. Starejši psi in mačke so običajno bolj umirjeni, že imajo oblikovane navade in pogosto ne potrebujejo toliko aktivnosti kot mlajše živali. Mnogi so že navajeni sobivanja z ljudmi in si želijo predvsem miru, varnosti ter ljubezni.

Žal se pogosto zgodi, da starejša žival mesece opazuje, kako njeni mlajši sostanovalci odhajajo v nove domove, medtem ko sama ostaja za rešetkami. Ne zato, ker bi bila manj vredna ljubezni, ampak zato, ker jo ljudje vidijo skozi lečo njene starosti.

Podobno usodo doživljajo živali s posebnimi potrebami. To so lahko psi ali mačke s telesnimi omejitvami, kroničnimi boleznimi ali posledicami preteklih poškodb. Ob pogledu na takšno žival marsikdo najprej pomisli na težave, dodatno delo ali stroške. Redkeje pa pomisli na to, koliko ljubezni in hvaležnosti je takšna žival sposobna dati.

Mnoge živali s posebnimi potrebami živijo polno in srečno življenje. Potrebujejo le nekoga, ki bo pripravljen pogledati dlje od njihove diagnoze. Nekoga, ki bo v njih videl posameznika in ne zgolj njihove omejitve.

Veliko vlogo igrajo tudi predsodki do določenih pasem ali videza živali. Temnejše mačke pogosto čakajo dlje na posvojitev kot svetlejše. Večji psi običajno težje najdejo dom kot manjši. Nekatere pasme spremljajo stereotipi, ki ne odražajo njihovega dejanskega značaja. Tako se zgodi, da odločitev sprejmemo na podlagi zunanjega videza, namesto da bi spoznali žival kot celoto.

Ob tem ne smemo pozabiti še na eno pomembno dejstvo. Mnoge živali v zavetišču niso pristale po svoji krivdi. Niso tam zato, ker bi bile slabe, agresivne ali nezaželene. Pogosto so žrtve življenjskih okoliščin svojih skrbnikov. Nekateri ljudje izgubijo dom, zbolijo ali se znajdejo v situacijah, ko za žival ne morejo več skrbeti. Druge živali so bile zapuščene zaradi nepremišljenih odločitev ljudi, ki niso razumeli, kaj pomeni dolgoročna odgovornost.

Za vsako živaljo v zavetišču se skriva zgodba. Nekatere so žalostne, druge pretresljive, vse pa imajo skupno točko: žival si ni sama izbrala te poti. Prav zato je posvojitev toliko več kot zgolj pridobitev hišnega ljubljenčka. Je odločitev, da nekomu omogočimo nov začetek. Da živali, ki je morda izgubila zaupanje v ljudi, pokažemo, da še vedno obstajajo dobri ljudje. Da nekomu, ki že dolgo čaka, končno odpremo vrata doma.

Seveda posvojitev ni odločitev, ki bi jo morali sprejeti impulzivno. Zahteva premislek, odgovornost in pripravljenost na dolgoročno skrb. A ko se zanjo odločimo, je vredno pogledati tja, kamor drugi morda ne pogledajo. K starejšemu psu, ki mirno leži v svojem boksu. K mački, ki se zaradi strahu skriva v kotu. K živali, ki ima posebne potrebe in zato manj možnosti. Morda prav tam čaka vaš bodoči najboljši prijatelj.

Vsak dan v zavetiščih številne živali upajo, da bo nekdo obstal pred njihovimi vrati. Da jih ne bo ocenil po starosti, videzu ali zdravstvenem stanju. Da bo videl nekaj več. Njihovo osebnost, njihovo željo po pripadnosti in njihovo sposobnost brezpogojne ljubezni.

Dokler bodo zavetišča polna živali, ki čakajo na drugo priložnost, si moramo zastavljati vprašanje, zakaj? A hkrati se moramo zavedati, da je odgovor pogosto v naših rokah. Vsaka posvojitev spremeni eno življenje. Za žival pa pomeni vse. Kajti dom ni nagrada za popolne. Dom je priložnost za tiste, ki jo najbolj potrebujejo.

Katja Jakup

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime