Če imate psa, verjetno poznate ta prizor. Vstanete s kavča – on vstane. Greste v kuhinjo – on za vami. Odpravite se v kopalnico – in že slišite kremplje po hodniku. Nekateri psi so očitno sprejeli pravilo, da človek nikoli ne sme biti sam. Niti dve minuti ne. A zakaj nas pravzaprav tako vztrajno spremljajo?

Ker smo njihov človek

Psi so družabne živali in mnogim je bližina njihovega človeka preprosto prijetna. Če se pes dobro počuti v naši družbi, bo povsem logično želel biti tam, kjer smo mi. Včasih je razlog zelo preprost: nič posebnega se ne dogaja, zato je najboljša možnost pač slediti človeku.

Pes lahko pričakuje sprehod, igro, hrano ali božanje. Lahko ga zanima, kaj počnemo, lahko pa je spremljanje preprosto postalo del njegove vsakodnevne rutine. In roko na srce – če smo mi tisti, ki vsak dan odpiramo hladilnik, pripravljamo večerjo, natikamo povodec in delimo priboljške, je kar logično, da se pes odloči, da se nam splača slediti.

Zakaj ravno v kopalnico?

Tu se začne tisti del, ki ga poznamo skoraj vsi. Pes nima posebnega razloga, da bi razumel, zakaj potrebujemo zasebnost. Če smo mi v kopalnici, smo pač nekje, kjer nas ni v dnevni sobi. In če nas ima možnost spremljati, zakaj nas ne bi?

Za nekatere pse je lahko pomemben tudi občutek varnosti. Če so vajeni biti v naši bližini, jim je prijetneje, ko vedo, kje smo. Zato lahko mirno zapremo vrata in se čez nekaj sekund pred njimi pojavi kosmat smrček z izrazom: »Kam pa greš brez mene?«

Včasih vam pes sledi, ker je ugotovil, da se to splača

Psi se zelo hitro učijo povezav med svojim vedenjem in našimi odzivi. Če pes pride za nami in ga pobožamo, se z njim pogovarjamo ali mu namenimo pozornost, se lahko nauči, da je spremljanje odličen način za pridobivanje naše pozornosti. To še ne pomeni, da je s psom kaj narobe. Lahko gre preprosto za vedenje, ki se je skozi čas utrdilo.

Kaj pa, če pes res ne more biti brez vas?

Tu pa velja biti nekoliko bolj pozoren. Če pes ne sledi samo iz sobe v sobo, ampak je ob vsakem vašem odhodu izrazito nemiren, laja, tuli, uničuje predmete, se poskuša prebiti skozi vrata ali kaže druge znake stiske, lahko gre za težavo, povezano z ločitvijo. Pri psih s separacijskim stresom je značilno, da se težave pojavljajo predvsem takrat, ko ostanejo brez svojega človeka.

V takem primeru ni dobro vedenja preprosto odpisati kot »neizmerno ljubezen«. Smiselno je poiskati pomoč veterinarja ali usposobljenega strokovnjaka za vedenje psov, saj je treba najprej ugotoviti, kaj vedenje povzroča.

In tista igrača, ki vam jo vedno prinese?

Tudi to je eden od načinov, kako pes išče interakcijo z nami. Ko pred nas položi svojo najljubšo igračo, je sporočilo precej jasno: čas je za nekaj druženja.

Podobno velja za psa, ki se nas nežno dotakne, poišče naš pogled ali se stisne k nam. Posameznega vedenja sicer ne moremo vedno razlagati kot »dokaz ljubezni«, saj imajo psi različne osebnosti in različne načine izražanja naklonjenosti. Toda če se ob nas sproščeno počutijo, nas iščejo in z nami želijo preživljati čas, je to vsekakor nekaj lepega.

Torej ... ga lahko pustimo pri vratih kopalnice?

Seveda. Če je vaš pes zadovoljen, sproščen in zna tudi sam počivati, ni nič nenavadnega, če vam občasno sledi po stanovanju. Tudi če je cilj kopalnica. Navsezadnje je za psa življenje precej preprosto: če je njegov človek tam, je precej velika možnost, da mora biti tam tudi on.

In če smo čisto iskreni – po nekaj letih skupnega življenja se človek na pasjo zasebnostno politiko že kar navadi.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: DepositPhotos