Včasih se zdi, da se stvari v politiki premikajo s hitrostjo lenivca. A ko gre za živali, vsak korak šteje. Tokrat imamo razlog za optimizem: novela Zakona o zaščiti živali je bila sprejeta. In ne le to – prinaša konkretne, otipljive izboljšave, ki bodo številnim živalim olajšale življenje.

Z 55 glasovi za in precej manj proti je bilo jasno: večina poslancev podpira boljšo zaščito živali. In tudi javnost že dolgo kaže, da ji ni vseeno.

Kaj prinaša nova zakonodaja?

Gre za niz ukrepov, ki so dolgo čakali na svojo priložnost:

• Adijo baterijska reja kokoši – brez večletnega trpljenja v kletkah brez prostora.
• Konec kastracij pujskov “na živo” – brez anestezije in protibolečinskih sredstev je šlo doslej za tiho, a brutalno prakso.
• Obvezno mikročipiranje mačk – da se bo končno vedelo, katera mačka ima lastnika in katera res potrebuje pomoč.
• Boljša ureditev glede prostoživečih živali v ujetništvu – tudi divje živali si zaslužijo spoštovanje.
• Višje kazni za kršitelje – da zaščita živali ne bo le mrtva črka na papirju.
• Sofinanciranje zavetišč in novih kapacitet – da se pomoč ne bo vedno znova ustavila pri vprašanju denarja.

Zakaj je ta zakon pomemben?

Ker je eden redkih, ki ne govori o cestah, bankah ali političnih točkah. Govori o tistih, ki nimajo glasu, a čutijo. In prav zato so takšne spremembe pomembne.

Razumljivo je, da vsak premik prinese nekaj negotovosti. Tudi tokrat se je pojavilo nekaj pomislekov – a brez konkretnih protiargumentov. Poleg tega so v zakon vključena prehodna obdobja in državna sofinanciranja, kar pomeni, da zakon ni zasnovan kot udarec, ampak kot prehod – v bolj odgovorno in sočutno družbo.

Kaj še lahko ogrozi zakon?

Tehnično je zakon zdaj sprejet, a obstaja še ena ovira – možen veto Državnega sveta. A kot pravi Zveza za živali: ta bi bil nepotreben in škodljiv. Zakaj bi zavlačevali nekaj, kar koristi tako živalim kot ljudem?

Kam naprej?

Zakon je velik korak. A nikakor zadnji. Zdaj je čas, da se začne uresničevati v praksi. Da se spremembe začutijo na terenu – v hlevih, na dvoriščih, v zavetiščih in med veterinarskimi praksami.

Vsaka družba se lahko oceni po tem, kako ravna z najbolj ranljivimi. Zdaj imamo priložnost pokazati, da smo zreli, odgovorni in – človeški.

Fotografija: Dreamstime