Življenje v Obrenovcu, v letošnjih katastrofalnih poplavah najbolj prizadetem srbskem mestu se še ni normaliziralo. Poplave so porušile več kot 300 hiš, več kot 15.000 objektov pa je bilo zelo poškodovanih.

Ekipa spletnega portala Pes moj prijatelj je mesto v družbi prostovoljk beograjskega društva Beta obiskalo pred nekaj dnevi. "Poglejte, že tukaj je bilo vse pod vodo," nam le nekaj kilometrov iz Beograda pove Marija Zec.

Z vsakim prevoženim kilometrom so se vse bolj prikazovale katastrofalne posledice, ki jih je za seboj pustila vodna ujma, ki je velik del Balkana prizadela v sredini letošnjega maja. "V Obrenovcu je življenje uradno izgubilo 40 ljudi, v resnici pa je bilo žrtev vsaj še trikrat toliko. Trupla so odkrivali še veliko po tem, ko so televizijske kamere zapustila prizorišča," nadaljuje sogovornica.

Kakšno je bilo natančno število žrtev med psi, mucami in ostalimi živalmi ne ve nihče. Najbrž jih je boj z vodo izgubilo nekaj tisoč.

Marija in Jelena Veselinov iz Društva Beta sta bili teden dni, praktično dan in noč na terenu. Bili sta eni redkih, ki sta v času poplav sploh uspeli priti do poplavljenega Obrenovca. "Ni bilo lahko, včasih se nama je ob pogledu na poplavljeno mesto zdelo, kot da sanjava," razlaga Jelena. "Odločeni sva bili, da pomagava rešiti kar se da čimveč živali s poplavljenih področij."

Znano je, da reševalne ekipe ob evakuacijah psom in ostalim domačim ljubljencem niso dovoljevale v čolne. "Najhuje je, da je mnogo ljudi, ki so zapustili mesto, svoje pse pustilo privezane na verigah ali zaprte v boksih. Te živali niso imele nobene možnosti, da bi se rešile in so kmalu utonile. Zelo podobno je bilo z živino," se spominja Jelena.

Obe prostovoljki sta v času reševanja na kocko pogosto postavljali tudi svoji življenji. A to ju ni ustavilo pri nameri, da iz Obrenovca na varno spravita čimveč živali, ki so potrebovale pomoč. V sedmih dneh sta iz Obrenovca v začasna zatočišča, ki so se nahajala v približno 20 kilometrov oddaljenem Beogradu prepeljali 40 najbolj ogroženih, še živih živali. "V uporabo so nam ponudili zapuščene pisarniške objekte v središču mesta, kjer so bile te živali nastanjene vse dokler nismo našli njihovih skrbnikov. S pomočjo objav fotografij na socialnih omrežjih nam je uspelo nazaj domov pripeljati veliko teh živali, še približno 10 je takih, katerih skrbnikov nismo uspeli najti," dodaja Marija.

Reševalna akcija je bila, kot že omenjeno, zelo naporna. Dekleti sta bili sami, kljub temu, da jima je pomoč ponudilo še veliko društev, tudi iz tujine. "A v času poplav je bilo ostalim v Obrenovac nemogoče priti. Midve sva imeli dejansko srečo. V samem mestu je bilo grozljivo. Najbolj v večernem času, ko ni bilo luči, bila je čista tišina, le voda, voda, voda, vse naokoli. Hudo je bilo," se tistih dni spominja Jelena.

Dekleti teden dni skorajda nista spali. "Časa za Facebook in oglašanja v medije seveda ni bilo. Ne predstavljam si namreč, da bi si, kakor so to počeli mnogi posamezniki, v Obrenovcu, na najbolj prizadetih območjih, snemala 'selfije'. Zato so nam nekateri očitali, da v primeru poplav nismo storili ničesar. Istočasno pa so nasedali mnogim posameznikom, ki so pod pretvezo pomoči ljudem in živalim, zbirali denar, kasneje pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Mi smo sprejemali predvsem hrano in nujno potrebno opremo, to je bilo namreč tisto, kar so živali v točno določenem trenutku najbolj potrebovale," s cmokom v grlu pojasnjuje Marija in dodaja, da so v času največje stiske mnogi veterinarji svoje usluge nudili brezplačno, tudi sicer je bila solidarnost ljudi do vseh res velika.

Velik del Obrenovca je danes povsem osamljen, lahko bi rekli tudi zapuščen. Naselje kaže podobo poškodovanih zgradb, stanovanj in lokalov, ki samevajo. Tu in tam je mogoče opaziti ljudi, ki se trudijo sanirati posledice vodne ujme. Odločeni, da bo Obrenovac kmalu spet zaživel: "Obrenovac ni veliko mesto, ljudje so živeli skromno, a so se imeli dobro. Danes je tukaj čutiti veliko žalost," pravi Marija.

Obiskali smo družino Sjekloća, ki ji je naravna katastrofa vzela psa Baka. "Evakuiranega je bilo 90 odstotkov mesta, psov ni bilo mogoče jemati s seboj, izjema so bili res zelo majhni psi. Naš Bak je odšel k prijateljem, v načeloma pred poplavami varen del mesta. Verjeli smo, da voda tja ne bo prišla in zato smo vse skupaj precej mirno sprejeli. A tisti del mesta je bil kasneje najbolj na udaru. Ljudje so zapustili mesto, živali so se znašle po svoje, če so se uspele, seveda" s solzami v očeh pove Ivana Sjekloća.

Prav prostovoljki iz Društva Beta sta Baka nekaj dni kasneje našli na ulici mesta, prestrašenega in lačnega. Prepeljali sta ga na varno, v Beograd in njegovo fotografijo objavili na Facebooku. A žal kuža ni imel sreče. Kmalu je zbolel in ugotovili so, da ima tetanus. V borbi za življenje v Obrenovcu, se je grdo ranil, umazana voda pa mu je povzročila hudo infekcijo.

Bak nekaj ur pred smrtjo (foto: Društvo Beta)

"Bak je bil zlat kuža. Energičen, vedno vesel in zelo navezan na vse nas," nadaljuje Rajko. "Ko so se razmere normalizirale smo odšli ponj v Beograd. Kljub temu, da smo vedeli, da zdravstveno z njim ni vse v redu, smo verjeli, da bo zmogel," dodaja. Niso vedeli, kako bo izgledalo srečanje z njihovim najboljšim prijateljem po dobrih dveh tednih ločitve. Upali so, da bo to njihov stari Bak. "Ko smo ga zagledali, je bil zelo zdelan. Videlo se je, da je na koncu. Ko nas je videl, so se mu vlile solze. Dobesedno," se spominja Rajko. Kmalu za tem je Bak izgubil borbo za življenje, na rojstni dan njegove hčerke Dejane.

"Še danes vsak dan jočem," nam zaupa 11-letna Dejana. V njeno življenje je kmalu prišel "novi" Bak, ki ji pomeni vse v življenju. Danes 6-mesecev starega kosmatinca je v družino Sjekloća pripeljalo prav Društvo Beta. "Mnoge žalostne zgodbe iz Obrenovca so prinesle tudi prave prijateljske vezi. Z družino smo v rednih stikih, tudi drugače jim pomagamo," pravi Jelena iz Bete.

Ob tem, ko zaključujemo obisk pri družini Sjekloća, na travniku pred blokovskim naseljem zagledamo brezdomčka. "Poglejte ga. Takih psov, t.i. "uličarjev" je tudi v tem mestu bilo ogromno. Mnogo jih katastrofe ni preživelo. Pojma nimam, kako se je njemu uspelo rešiti. Spet je tu," zaključi Rajko.

Pot čez Obrenovac ima še nekaj postankov. Betini prostovoljki na določenih lokacijah pogosto hranita pse, ki so ostali sami. "Lastniki so se za nekaj časa preselili nekam v tujino. Ta kuža je tukaj doma, zanj skrbimo mi in nekaj okoliških prebivalcev. Poglejte, kako je vesel. Upamo, da bodo lastniki kmalu spet nazaj," nam ob prvem postanku pred zapuščeno hišo pove Jelena, ki skupaj z Marijo v svojem prostem času sicer prostovoljno pomaga brezdomnim živalim na širšem področju Beograda, kjer je na ulici več tisoč psov... A o tem podrobneje v naslednji reportaži (KLIK za intervju).

VIDEOPOSNETEK REŠEVANJA:

Reportaža in foto: Mitja Čehovin, Pes moj prijatelj