KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO

Piše: Lina Debeljak - Društvo za zaščito živali Novo mesto

Društva za zaščito živali smo, tako kot zavetišča in druge podobne organizacije, del kriminalne združbe, ki po celi Sloveniji, tako kot tudi širom Evrope služi na račun živali. Bajne vsote denarja se vlivajo na naše transakcijske račune tako iz naslova občinskih, državnih in evropskih sredstev kot tudi prispevkov prestižnih donatorjev, večino potem prenakažemo kar na svoje osebne račune, odprte na bankah v Švici in na Cipru. Svoje bogastvo zelo dobro skrivamo, da kdo ne posumi, zato se po mestu vozim s 14 let starim Fiat puntom, notri vržem še par poscanih boksev in živolovk, pa rečem, da grem "na teren", potem pa jo hitro zviznem za vikend v Benetke na kavico pa v Monte Carlo v šoping. Ampak to še ni vse. Poleg tega, da imamo od teh društev in azilov velike osebne koristi, s svojimi aktivnostmi povzročamo tudi grozno škodo živalim. Domišljamo si, da potrebujejo našo pomoč, pravzaprav pa mačke komaj čakajo, da jih posili 10 različnih mačkov v nekaj dneh in da trikrat letno skotijo 5 mladičev, ki jih s težko muko potem spravijo k sebi, vsaj dva ali trije od teh poginejo še preden odrastejo. V bistvu so mačke prav srečne in potem bolne, parazitov polne in iztrošene umrejo z nasmeškom na obrazu. Le kdo smo mi, da si drznemo vzeti jim to veselje in posegati v njihova telesa z zdravili in sterilizacijo? Vse to in še več počnemo grozni, zlobni, egoistični - živalovarstveni mafijaši. 

Ste se že kaj nasmejali? Moram priznati, da kljub temu, da se mi na tazadnji dvigne par kocin, me branje takihle umotvorov v bistvu zabava. In ja, tole ni plod moje domišljije, temveč skoraj dobesedni citat (majčkeno sem začinila, ampak čisto majčkeno!), ki ga je bilo v teh dneh mogoče opaziti na socialnih omrežjih. Nedvomno kar nekaj ljudi razmišlja podobno. Vsaj tisti prvi del, o financiranju društev je kar globoko zasidran v zavesti ljudi - ah, saj to vam država plača, ne? Kdaj pa imate uradne ure, saj to vam je služba, ne? 

Sama sebi se zdim že kot papiga, pokvarjena lajna, ki ves čas drgne eno in isto pesem, ampak očitno bo preteklo še nekaj vode, preden bodo te stvari jasne vsem, zato ponovimo še enkrat ... Morda v kakšnem alternativnem vesolju res živalska mafija spretno manipulira in načrtno polni zavetišča, da bo zaslužek kar se da velik ... pri nas pač temu ni tako. 

Zavetiščem pokrivajo del stroškov občine, običajno plačajo sterilizacije, za pse še cepljenje proti steklini in čipiranje, pa tisti drobiž za 30 dni osnovne oskrbe, kar morda zadostuje le za hrano, ali še to ne. Stroške ostalih operativnih posegov, zdravljenja in dolgotrajne oskrbe nosi zavetišče samo. Društva, katerih osnovna naloga je sicer bolj izobraževanje kot pa oskrba živali, večinoma ne dobijo niti tega, čeprav pomagajo oskrbeti nemalo živali. Vsi skupaj pa večino časa delamo "na hlape" - denarja, časa in moči. Rit nam rešuje tisti procenti dohodnine, ki pogasijo sušo na računu enkrat letno, sicer pa nas za silo držijo pokonci donacije posameznikov. Ne dvomim sicer, da se na tem ljubem svetu ne najdejo organizacije, ki s tem denarjem ravnajo negospodarno. In gotovo obstajajo tudi takšne, ki se zraven tudi osebno okoriščajo. Ampak to še ne pomeni, da je na pohodu živalska mafija, kajne? Vsekakor je v Sloveniji na področju varstva živali vse premalo sodelovanja, da bi bili sploh sposobni voditi takšno kriminalno združbo, hehe. V osnovi gre le za skupinice posameznikov, ki nam ni vseeno in se na različne načine trudimo zmanjšati trpljenje. V večini primerov si društveniki niti ne izplačujemo potnih stroškov in malice, kaj šele kaj drugega. Srčno upam, da je kje kakšno društvo, ki ima dovolj prihodkov, da si lahko privošči zaposliti eno ali več oseb. Mi za enkrat "živimo" od prostovoljstva, bi bili pa sigurno še bolj aktivni in pridni, če bi to bila naša služba in ne samo še pika na i napornega delovnega tedna. Izgorelost, kaj je že to?

Glede škodovanja živalim s sterilizacijami in zdravili pa mi je skoraj škoda izgubljati besed, ko je že vse jasno kot beli dan. Če tudi postavimo ob stran znanstvena dognanja in številna dejstva veterinarske stroke in razmišljamo čisto preprosto, ni težko ugotoviti, da mačke nemalokrat potrebujejo za preživetje (vsekakor pa za kvalitetno življenje!) pomoč človeka. Mačka NI divja žival; čeprav se včasih obnaša kot prostoživeča, je to domača žival, zanjo zakoni naravne selekcije ne veljajo povsem, vsekakor le-ta ni dovolj učinkovita, sicer ne bi njihovo število tako naraščalo. Vse lepo in prav, omogočimo jim njihovo naravno vedenje, upoštevajmo potrebe in nagone (vse to ne samo toleriramo, ampak močno spodbujamo), ampak ne za previsoko ceno. Za neko mero varnosti je pač potrebno poskrbeti. Tudi mi, gremo k zdravniku, če si zlomimo nogo in ne čakamo, da nas bo vzel zakon močnejšega. Navsezadnje tudi telefoni, internet, kondomi, avtomobili in tri četrt hrane, ki jo jemo, niso naravni, nam pa marsikaj od tega olajša življenje, mar ne? Pa tudi če ne, - ta del je zelo pomemben - ljudje imamo (naj bi imeli?) močno razvito inteligenco in se lahko zase sami odločimo; če si želimo škodovati z alkoholom, cigareti, stresom ali čimerkoli, tudi prav. Žival pa tovrstne presoje ni sposobna, vsekakor ne v svojo prid. Svoboda in možnost izbire? Jok brate, odpade! Čeprav poudarjamo, da so živali močno čuteča, na svoj način zelo inteligentna bitja, ne moremo misliti, da bi se katerikoli maček, če bi imel možnost izbire, zanalašč odločil za brezdomno životarjenje ali pa mogoče za občasno notranji dom in skrbnike, ki bi ga sicer hranili in kdaj pocrkljali, ampak bi vseeno crknil za vogalom, ker bi ga zbil avto ali pa pokončala parvoviroza, ker cepljenje proti kužnim boleznim ni naravno. 

Jebiga, pač ni naravno. Že zdavnaj smo zgubili stik z naravo in kamor je šel bik, naj gre pa še štrik. Zdaj smo, kjer smo, in to je v tehnološko napredni družbi, ki poseduje dovolj znanja in virov, da lahko prepreči vsaj nekaj nepotrebnih muk. Zakaj bi se temu odpovedali samo v imenu nenaravnosti? In ne pozabimo – samo zato, ker je žival na varnem, zdrava in veterinarsko oskrbljena še NE pomeni nujno, da smo ji odvzeli pravico do narave in svobode. Z malo truda in zdrave pameti ima lahko vse to – naravo, svobodo IN zdravje ter varnost.

Daleč od tega, da zgoraj omenjene nebuloze jemljem kot osebni napad name in sem zaradi njih osebno prizadeta. Do zdaj sem imela priložnost slišati in videti že toliko njih, da sem jih sprejela kot sestavni del tega, kar počnem. Se pa vseeno malo zlažem, če rečem, da se me niti malo ne dotaknejo in mi za sekundo ne dvignejo tlaka malo nad optimalnih 120/80mmHg. Kdo ste vi, kavč iskalci resnice in pravice, da boste pametovali nam, ki švicamo na terenih in pobiramo iz teh revežev gliste, bolhe, mušje ličinke, drgnemo iz opreme drek in scanje, iz svojih rok pa kri in gnoj? Pridite kdaj z nami na teren. Pa ne enkrat, dvakrat. Pridite vsak dan – kaj kmalu boste spregledali, kako visoko ceno ima svoboda.

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.