Zunaj na soncu je že krepko vroče. Tudi takrat, ko se nam zdi, da “še ni tako hudo”, je lahko za psa vročina precej večja obremenitev, kot si mislimo.

Kosmatinci se namreč ne hladijo tako kot mi. Ne potijo se po celem telesu, ampak temperaturo uravnavajo predvsem s sopenjem, nekaj malega pa tudi preko blazinic. Zato se lahko pregrejejo hitreje, kot pričakujemo - posebej na soncu, na asfaltu, v zaprtem prostoru ali po aktivnosti.

Prvi znaki, da je psu vroče, so močnejše sopenje, iskanje sence, počasnejše gibanje, nemir ali utrujenost. Kar pa še ne pomeni, da se bo kuža ustavil kar sam od sebe.

Pomemben alarm pa je tudi navzgor zavihan jezik med sopenjem. To ni “samo smešen izraz” ali običajno dihanje po sprehodu, ampak znak, da se kuža že resno trudi ohladiti. Takrat potrebuje senco, mir, vodo in prekinitev aktivnosti.

Posebej previdni moramo biti pri avtomobilih. Vsi vemo, da štirinožca ne smemo puščati v vročem avtu, a pogosto pozabimo še na drug trenutek: ko se po sprehodu vrnemo do avta, ki je stal na soncu, ali ko gremo od doma in psa posedemo v razgret avtomobil. Notranjost se lahko segreje zelo hitro, tudi če se nam zdi, da bomo “samo hitro odprli okna in speljali”.

Pozorni bodimo tudi na velike temperaturne razlike. Če je doma pogosto prižgana klima ali se pes vozi v močno ohlajenem avtu, potem je prehod na vroč zunanji zrak za telo dodaten stres. Enako velja obratno: po vročem sprehodu kosmatinca ne izpostavimo takoj zelo hladnemu prostoru ali močnemu pihanju klime.

V vročih dneh zato raje izbirajmo zgodnje jutranje ali pozne večerne sprehode, preverimo temperaturo tal, s seboj vzemimo vodo in psu omogočimo več počitka. Poleti ni cilj, da “normalno oddelamo sprehod”, ampak da štirinožca varno pripeljemo skozi dan.

Ker ko pes pokaže, da mu je prevroče, je velikokrat že zelo na meji pregrevanja in jasno nam sporoča, da njegovo telo potrebuje pomoč.

Maja Šparovec

Canima - šolamo pse, izobražujemo skrbnike

Fotografija: Dreamstime