Ko v naš dom pride mladiček, se zdi, kot da se je čez noč odprl popolnoma nov svet. Vsak zvok je zanimiv, vsak človek je nova zgodba, vsak predmet je lahko igrača, vsaka luža pa priložnost za raziskovanje.

Prav v tem obdobju se začne graditi tudi njegov odnos do sveta, v katerem bo živel. Zato je socializacija ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko ponudimo mlademu psu. A pri tem pogosto naredimo eno napako: mislimo, da mora mladiček čim prej spoznati čim več ljudi, psov, krajev in situacij.

V resnici ni tako. Pri socializaciji ni pomembno, koliko stvari pes spozna, ampak kako jih doživi.

Socializacija se začne veliko prej, kot si mislimo

Prve pomembne izkušnje mladiček pridobiva že pri mami in sorojencih. V leglu se uči osnov pasje komunikacije, kako se odzivati na druge pse, kako se igrati in tudi kdaj je igre dovolj.

Ko pri približno osmih tednih pride v nov dom, se njegovo učenje šele zares nadaljuje. Takrat se začne spoznavati z vsem, kar bo nekoč predstavljalo njegovo vsakodnevno življenje. Z različnimi ljudmi, zvoki, okoljem, avtomobilom, veterinarjem, različnimi podlagami, stopnicami, dvigalom, mestom in seveda tudi drugimi psi.

Prav zgodnje obdobje je zelo pomembno za razvoj njegove samozavesti. Vendar pa to ne pomeni, da imamo na voljo nekaj tednov, v katerih moramo »obkljukati« čim več izkušenj. Pes se uči vse življenje.

Socializacija ni to, da se mora vsak dotakniti vašega mladička

Predstavljajmo si, da majhnega mladička peljemo v mesto. Tam ga želi pobožati pet ljudi, mimo njega gre več psov, mimo pelje avtobus, nekdo glasno govori po telefonu, iz trgovine se zasliši hrup, mladiček pa je že utrujen.

Mi imamo morda občutek, da smo naredili ogromno za njegovo socializacijo. Mladiček pa je lahko v resnici samo preobremenjen.

Dobra socializacija pomeni nekaj drugega. Pomeni, da mladičku omogočimo izkušnje, ki jih lahko predela in pri katerih se počuti varno.

Ni nujno, da se mora vsak človek, ki ga srečamo, dotakniti našega psa. Ni treba, da pozdravi vsakega psa. Včasih je veliko bolj koristno, da nekaj metrov stran mirno opazuje človeka, ki prihaja mimo, ali posluša mestni promet in ugotovi, da se mu nič hudega ne bo zgodilo.

Cilj ni pes, ki vse prenaša. Cilj je pes, ki zna ostati miren, tudi ko se okoli njega nekaj dogaja.

Kaj naj mladiček spozna?

Praktično vse, s čimer se bo nekoč srečeval, vendar postopoma in na njemu primeren način.

To so lahko različni ljudje – visoki, nizki, otroci, ljudje s kapami, očali ali dežniki. Spoznava naj različna okolja, zvoke in podlage. Koristne so mirne vožnje z avtomobilom, obisk veterinarja, stopnice, dvigala, mestni promet, sesalnik, dež, različni predmeti in vsakodnevni zvoki doma.

Pomembni so tudi drugi psi, vendar naj bodo srečanja premišljena. Mladiček se lahko veliko nauči od stabilnega, prijaznega in umirjenega odraslega psa. Ni pa vsak pes primeren za druženje z mladičkom.

Če ga vsak pes, ki ga sreča, preveč grobo preganja, skače nanj ali ga prestraši, lahko hitro dobi povsem drugačno sporočilo: drugi psi niso prijetni in varni.

Kaj pa, če se mladiček prestraši?

To je trenutek, ko lahko naredimo veliko dobrega – ali pa situacijo še poslabšamo.

Če se mladiček prestraši človeka, zvoka ali drugega psa, ga ne silimo bližje z razlago, da se »mora navaditi«. Umaknemo se, povečamo razdaljo in mu omogočimo, da se umiri. Ko ima dovolj prostora, lahko situacijo opazuje in se postopoma nauči, da ni nevarna.

Pomembno je tudi, da strahu ne kaznujemo. Če se mladiček nečesa boji, mu s kaznijo ne bomo pokazali, da je svet varen. Ravno nasprotno – lahko njegovo stisko še povečamo.

Tudi počitek je del socializacije

To je nekaj, na kar pogosto pozabimo. Mladiček potrebuje ogromno spanja in počitka. Če je vsak dan poln novih dogodivščin, obiskov, igre, sprehodov in učenja, lahko hitro postane preutrujen. Preutrujen mladiček je lahko bolj razdražljiv, začne še bolj gristi, težje posluša in se težje umiri.

Zato ni nič narobe, če je kakšen dan precej dolgočasen. Pravzaprav je lahko to zelo koristno. Mladiček, ki se nauči, da ni treba, da se ves čas nekaj dogaja, se bo lažje naučil tudi mirnega počivanja.

Socializacija se ne konča, ko pes odraste

Čeprav je zgodnje obdobje izjemno pomembno, socializacija ni naloga, ki jo opravimo in obkljukamo. Tudi odrasel pes bo skozi življenje doživljal nove situacije. Morda se bo družina preselila, dobili bomo otroka, pes bo moral z nami na pot, obiskati nove kraje ali se srečati z okoliščinami, ki jih prej ni poznal.

Tudi takrat mu lahko pomagamo s postopnim in pozitivnim navajanjem. In prav zato je bolje razmišljati o socializaciji kot o učenju življenja, ne kot o seznamu stvari, ki jih mora mladiček čim prej doživeti.

Najboljša socializacija je tista, po kateri je mladiček bolj samozavesten

Ko gledamo majhno kepico, ki z zanimanjem raziskuje svet, si seveda želimo, da bi nekoč odrasla v samozavestnega in stabilnega psa. Pri tem mu ne pomagamo tako, da ga čim hitreje izpostavimo vsemu, kar obstaja.

Pomagamo mu tako, da mu damo čas. Čas, da pogleda. Čas, da povoha. Čas, da se umakne. Čas, da se umiri. In predvsem dovolj varnosti, da lahko sam ugotovi, da svet ni tako strašen, kot se je morda sprva zdel.

Mladiček ne potrebuje popolnega skrbnika. Potrebuje človeka, ki ga bo znal poslušati. In morda je prav to najlepši del socializacije – da mladička ne učimo samo, kako živeti v našem svetu, ampak se tudi sami učimo razumeti njegov.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: DepositPhotos