Jesenski sprehodi imajo svoj poseben čar. Psi obožujejo raziskovanje odpadlega listja, vohanje po travi in brskanje po grmovju. Toda prav v takšnem okolju se lahko skriva tudi nekaj, na kar številni skrbniki niti ne pomislimo – polži in lazarji, ki so lahko vmesni gostitelji nevarnega zajedavca.

Govorimo o Angiostrongylus vasorum, zajedavcu, ki ga poznamo tudi kot francosko srčno glisto oziroma pasjega pljučnega črva. Odrasli zajedavci živijo predvsem v pljučnih arterijah in desni strani srca psa ter lahko povzročijo resne težave z dihali, krvavitvami in strjevanjem krvi. V najhujših primerih je bolezen lahko tudi smrtna.

Kako se pes okuži?

Najpogosteje tako, da pogoltne okuženega polža ali lazarja. In tukaj se skriva težava: pes tega ni nujno pojedel namenoma. Dovolj je, da med raziskovanjem trave ali listja zaužije majhnega polža, ki ga sploh nismo opazili. Tveganje predstavljajo tudi nekatere druge živali, ki lahko sodelujejo v življenjskem ciklu zajedavca. ESCCAP med drugim navaja žabe kot možnega prenašalca ličink.

Še posebej pozorni moramo biti pri psih, ki ves čas nekaj pobirajo s tal, žvečijo travo ali lovijo in jedo polže.

Kaj se dogaja v telesu psa?

Po zaužitju okuženega vmesnega gostitelja se ličinke razvijajo in sčasoma dosežejo krvni obtok ter pljučne arterije, kjer odrasli zajedavci povzročajo bolezenske spremembe.

Bolezen je lahko zahrbtna, saj se pri vseh psih ne pokaže na enak način. Med možnimi znaki so kašelj, težko dihanje, hitrejša utrujenost in slabša telesna zmogljivost, lahko pa se pojavijo tudi motnje strjevanja krvi, podplutbe, krvavitve in nevrološki znaki. V redkih hudih primerih lahko pride celo do nenadnega pogina.

Zato ni dobro čakati, da se pojavijo vsi »značilni« znaki. Če pes začne nenavadno kašljati, težko diha, je izrazito utrujen ali se pojavijo nepojasnjene krvavitve, je potreben veterinarski pregled.

Kaj pa Slovenija?

Da, zajedavec je bil tudi pri nas že dokazan. To je pomembno, vendar pri tem velja biti pošten glede podatkov. V veliki raziskavi, v kateri so leta 2013 pregledali 3.345 zdravih psov iz različnih slovenskih veterinarskih ambulant, so pri 60 psih (1,8 %) našli specifična protitelesa proti A. vasorum, pri 43 psih (1,3 %) pa antigen zajedavca.

V strokovnem pregledu iz leta 2021 je navedeno tudi, da so na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani med več deset vzorci, ki so jih letno prejemali za diagnostiko pljučnih črvov, A. vasorum takrat diagnosticirali pri enem lovskem psu, ki je bil uvožen iz Madžarske in je zaradi angiostrongiloze poginil.

To ne pomeni, da je danes okužen vsak ali celo velik delež slovenskih psov. Pomeni pa, da zajedavec za Slovenijo ni zgolj teoretična nevarnost. Hkrati so podatki o današnji razširjenosti pri nas omejeni, zato iz starejših raziskav ne moremo sklepati, kakšno je stanje leta 2026.

Jesen ni edini čas za previdnost

Vlažno jesensko vreme je za polže in lazarje zelo ugodno, zato jih na sprehodih opazimo več. A nevarnost ni omejena samo na jesenske mesece. Tveganje je povezano predvsem s prisotnostjo zajedavca, vmesnih gostiteljev in vedenjem psa.

Ni potrebno, da zaradi tega odpovemo jesenske sprehode. Prav nasprotno – sprehod naj ostane sprehod, le nekoliko bolj pozorni bodimo na to, kaj počne naš kosmatinec.

Kaj lahko naredimo?

Najpomembnejše je, da psu čim bolj preprečimo zaužitje polžev in lazarjev. Če veste, da vaš pes med sprehodom dobesedno »sesalno« pobira vse s tal, bodite še posebej previdni. Prav tako je smiselno, da zunaj ne puščamo pasjih igrač ali posod z vodo, kjer bi se lahko zadrževali polži.

ESCCAP posebej opozarja, da vsa običajna sredstva proti notranjim zajedavcem niso nujno učinkovita proti Angiostrongylus vasorum, zato je pomembno izbrati ustrezno zaščito. In še ena pomembna stvar: če obstaja sum na okužbo, lahko veterinar uporabi posebne diagnostične preiskave, med drugim pregled blata in antigenske teste.

Ni treba, da se zaradi polžev bojimo vsakega jesenskega sprehoda. Je pa dobro vedeti, da lahko nekaj tako majhnega, kot je polž, v določenih okoliščinah predstavlja precej večjo nevarnost, kot bi si mislili.

Jesensko listje zato pustimo našim kosmatincem, da ga veselo ovohavajo in raziskujejo. Le pazimo, da pri tem v gobčku ne konča tudi kakšen njegov majhen, a potencialno nevaren prebivalec.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: DepositPhotos