Objavljamo celoten nagovor poslanke Meire Hot, ki ga je prebrala poslancem na Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer so obravnavali predlog o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali, ki ga je v Državni zbor pred meseci vložila poslanska skupina SD. Predloga ni podprlo osem poslancev, sedem jih je glasovalo za. Predlog sprememb zakona, ki so ga pripravili poslanci SD je tako padel - podrobnosti smo objavili tukaj. Kmalu za tem, je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Jože Podgoršek predstavil t.i. "vladni predlog" - kaj prinaša, lahko preverite tukaj.



Nagovor poslanke Meire Hot pred glasovanjem o spremembah zakona, ki mu poslanci na Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano niso prižgali zelene luči:

Objestno streljanje in pobijanje mačk po Sloveniji ... ukradeni labodji mladiči, ki bodo umrli brez matere labodke ... kraja vseh zalog hrane v zavetišču ... mrtva mačka pred vrati zavetišča, na katero so bili prisesani mladiči ... to je le nekaj primerov mučenja živali v zadnjem tednu in mesecu v Sloveniji. Res je, da smo kot družba napredovali, a smo v odnosu do živali še vedno daleč od cilja, ki bi jim moral dati poseben status v družbi, pri čemer bi ne glede na našo tradicijo izhajali zgolj iz enega cilja, in sicer iz skrbi za dobrobit živali.

Pred skoraj enim letom nam je uspelo s Stvarnopravnim zakonikom uveljaviti novo definicijo živali kot čutečih živih bitij. Že takrat smo poudarili, da gre za prvi korak k novemu pojmovanju živali. Ne kot stvari, ampak dela našega okolja, do katerega ima človek posebno odgovornost. To posebno odgovornost sedaj uresničujemo z naslednjim korakom: novelo Zakona o živalih, predvsem z namenom, da bolje preprečimo trpljenje in mučenje živali, skozi jasen nabor rešitev pa uveljavimo načelo humanega ravnanja in odgovornega lastništva.

To je začetek nove kulture, ki temelji na spoštovanju živali in narave. Človek si je vzel pravico, da gospodari nad živim svetom. Narava nam to enostransko in sebično ravnanje, staro toliko, kot so stare najstarejše civilizacije, sedaj vrača. Ni mogoče govoriti o zelenem, o odgovornem in sonaravnem odnosu do našega okolja in narave, ne da bi tak odnos izkazali tudi do živali. Živali, ki so od nekdaj človekove spremljevalke, so prepogosto žrtve zlorab, trpinčenja, mučenja. Na eni strani zaradi gospodarskih potreb in interesov, na drugi strani zaradi objestnosti, prepogosto zaradi malomarnosti. Tega ne vidimo le v industrijski verigi, ki je živali iz živih bitij spremenila v produkt, to vidimo tudi na naših dvoriščih.

Z novelo Zakona o živalih zato Socialni demokrati premikamo letvico našega civilizacijskega razvoja, ki se mora kazati tudi skozi bolj human odnos do živali, višje. Definicija živali kot čutečih bitij ne govori toliko o čutnosti živali. Zastavlja predvsem vprašanje, ali smo čuteči ljudje. Dejstvo, da živali čutijo, prepogosto vidimo predvsem, ko živali trpijo.

S predlaganim zakonom nikomur ne jemljemo stran njegovih navad. Čeprav je med nami vsak dan več ljudi, ki se zavestno odločajo za brezmesno, vegetarijansko ali celo vegansko življenje (kar ima ugodne učinke na naše zdravje in bistveno zmanjšuje tudi izpuste toplogrednih plinov), s tem zakonom ne posegamo v navade, ki so del naše kulture, tradicije in antropološkega razvoja. Terjamo pa, da je zadovoljevanje teh navad bolj odgovorno. Bolj humano. Biti humanist ne pomeni le biti za dostojanstvo slehernega človeka, ampak za dostojanstvo vseh živih bitij.

Zato zakon prepoveduje usmrtitve živali zaradi pridobivanja kož in krzna. Prepoveduje omejevanje gibanja živali in njihovo izpostavljanje neprimernim temperaturam ter vremenskim pogojem, če jih s tem izpostavljamo trpljenju, poškodbam ali smrti. Med prepovedmi je pomembna še ena, izjemno pomembna rešitev: prepoved priklenjanja psov na verige, razen v tistih primerih, ki so z zakonom izrecno navedene (fizično varstvo in nadzor na javnih mestih, ob šolanju, zdravljenju ali veterinarski oskrbi). Dejstvo je namreč, da je privezovanje psov na verige pomeni psihično in fizično mučenje živali.

Stroka jasno izkaže, da je privezovanje na verigo za psa zelo nevarno, saj povzroči hude spremembe v obnašanju in fizičnem razvoju psa. Ker je pes omejen na majhen prostor, se pojavi povečana agresivnost, saj njegov prostor tako postane kraj, ki ga mora braniti za vsako ceno … stroka je prepričana, da gre za psihično mučenje, saj pes dojema to kot ločitev od krdela in kot kaznovanje. Pričevanja s terena izkazujejo, da  se večina psov, ki so privezani na verige, omejeni na majhnem prostoru in se ne gibljejo, ne sprehajajo, nimajo zagotovljene prehrane, izpostavljeni so ekstremnim temperaturnim pogojem. Ni redkost, da psi zmrznejo ... da so podhranjeni ... dehidrirani ... da se jim ovratnica in veriga tako zarežeta v telo, da jim ostanejo trajne poškodbe. Ali pa da so na drugi strani puščeni v avtu, ko je zunaj 40 stopinj in doživijo vročinski udar oziroma srčni zastoj. Ni dovolj zgolj osveščanje o skrbi za dobrobit živali, moramo tudi vnesti zakonske spremembe, ki bodo v resnici zaščitili živali. V ponazoritev, kakšnim pogojem so ti psi izpostavljeni naj citiram aktivista, Aleksandra Kamenika, ki je v začetku letošnjega leta na družbenih omrežjih objavil tragično zgodbo kužka, ki je zmrznil na dvorišču, ko je temperatura padla pod ničlo. 

"Pes je tulil od bolečin kot volk. Z nožem sem moral od spodaj odrezati njegove dlake. Odpeljal sem ga na veterinarsko postajo, vendar mu ni bilo več pomoči."

Na državnem  svetu smo lahko slišali, da so psi pač temu namenjeni, da to niso družinski člani in da so verige pač del naše tradicije. Sprašujem se, kje je tu humanost? Kje je tu človek? Pes ni čuvaj. Pes je družabno bitje, pes potrebuje človeka - isto, kot človek potrebuje psa. Ob obravnavi predmetne novele smo lahko na pristojni komisiji slišali, da psa mnogi tretiramo kot družinskega člana in da kam bo to pripeljalo.

Spoštovani, take izjave ne bi smele imeti mesta v naši družbi, take izjave so nesprejemljive. Vesela sem za vsakega psa, ki ga skrbnik dojema kot družinskega člana; hkrati sem globoko žalostna za prav vsako žival, ki tega ni deležna, ki je v svojem življenju spoznala zgolj zanemarjanje, mučenje in druge temne plati človeka. Taka ravnanja moramo dokončno sankcionirati, takim ravnanjem moramo kot politika izkazati jasen NE. In temu je namenjen današnji predlog zakona - narediti korak naprej od zgolj črke na papirju. Zakon o zaščiti živali, ki je trenutno v veljavi je izjemno zastarel in v resnici ne ščiti živali temveč zgolj določa neke minimalne standarde, ki jim človek zadosti v odnosu do živali. To ni odnos do čutečega bitja, temveč do stvari.
 

UVHVVR ocenjuje, da je OKOLI 10.000 PSOV, PREDVSEM NA RURALNIH OBMOČJIH, PRIVEZANIH ALI ZAPRTIH V PESJAKE ZA VSE ŽIVLJENJE. Naj vam opišem, kar je Nevenke Lukić Rojšek iz Društva za dobrobit živali AniMa zapisala v svojem prispevku v zvezi z nujnostjo prepovedi verig: "Pri preverjanju prijav zanemarjanja živali na verigah ali v pesjakih smo kot društvo za dobrobit živali videli in doživeli marsikaj: privezana psička z mladički, njen lastnik noče pomoči pri sterilizaciji; pes z debelo ovratnico, privezan za hlevom, njegov lastnik je izgubil ključ ovratnice; mlad mešanec na kratki verigi v blatu varuje vikend; pes, ki še dolgo ni mogel normalno jesti zaradi poškodbe požiralnika; pes, ki so mu odpovedale mišice, ko smo ga spustili z verige; star pes na betonu; bolna psička na verigi; pes, zaprt v pesjaku v lastnih iztrebkih in izbruhih; pes, privezan ob rob gozda, ki naj bi ga ubil šakal. Veliko psov je še vedno privezanih na verige, s skromnim zatočiščem na vikendih, vrtovih ali njivah. Služijo, da varujejo premoženje. Kako naj varujejo privezani ali zaprti v pesjak, je večno vprašanje brez razumnega odgovora." Konec citata. O tem govorimo. Odgovor, da gre za našo tradicijo in zato ne moremo prepovedati privezovanja na verige je milo rečeno aboten, nevmesten, žalosten in nesprejemljiv!!!

Nadalje z zakonom uveljavljamo “no kill policy”, torej prepoved usmrtitve zdravih zapuščenih živali v zavetiščih. Pri tem skrb za zapuščene živali postavljamo kot odgovornost države, ki mora prevzeti del finančnih bremen lokalnih skupnosti, s čimer se bodo razbremenili že tako preobremenjeni proračuni lokalnih skupnosti. Ni korektno breme skrbi za zapuščene živali prevaliti zgolj na lokalne skupnosti ... glede na nizke finančne posledice je nujno, da del odgovornosti prevzame država. Naj ob tem opozorim, da bi bila zelo nevarna rešitev, da bi del sofinanciranja prevzela zavetišča sama, kot to predlaga Ministrstvo. Dejstvo je, da mnoga zavetišča per se sofinancirajo občine in bi tovrstna določba pomenila, da bi bile občine še vedno primarno odgovorne za sofinanciranje. Prav tako bi se lahko prevalitev bremena financiranja na zavetišča izkazala kot nevarna v praksi, saj bi se lahko povečalo število evtanazij iz zdravstvenih razlogov, pri čemer bi bil že najmanjši zdravstveni problem razlog – vse z namenom ohranitve sredstev. Taka rešitev bi skratka namesto dobrobiti živali in prepovedi evtanazije lahko v praksi dosegla nasprotno. Zato naprošam tudi Ministrstvo k ponovnemu premisleku, k upoštevanju mnenja lokalnih skupnosti in podpori modelu financiranja kot ga predlagamo Socialni demokrati, saj je nedvoumno pravičnejši od drugih modelov.  

Zakon uveljavlja obvezno čipiranje psov in mačk, da se uveljavi odgovornost lastnikov za zapuščene živali, ta odgovornost pa individualizira. Žival ni ne predmet in ne igračka. Zahteva odnos, ki se kaže predvsem kot skrb in odgovornost.

Veliko se tudi v teh dneh govori o zeleni politiki. Zelena politika pa niso besede. So konkretna dejanja, s katerimi uveljavljamo človekovo odgovornost do našega okolja in naše narave. Del tega so živali, s katerimi si delimo ta planet. Vsak dan za vedno izgine 12 živalskih vrst. Do leta 2050 se napoveduje izumrtje od 30 do 50 odstotkov živalskih vrst. Ko govorimo o ohranjanju biodiverzitete, govorimo točno o tem. O spoznanju, da si planet, okolje in naravo delimo z vsem živim svetom. Tem, ki mu je dano življenje danes, in tem, kar bo od življenja ostalo v prihodnosti. Zelena politika se torej kaže s konkretnimi dejanji za to, da ta planet ostane in postane edinstveno mesto, ki kipi od življenja. V tem primeru je glas za zeleno politiko glas za ta zakon, ki prinaša bolj human in odgovoren odnos do živali kot neločljivega dela naše družbe in naše narave.

Danes lahko ta Državni zbor (ta odbor) pokaže, da se zaveda naše kolektivne in individualne odgovornosti do živali. Do njih imamo zgodovinski dolg, ki ga ne bomo mogli nikoli odplačati. Lahko pa naredimo nove in nove korake, da pokažemo, da smo kot ljudje, kot skupnost, kot država in kot človeštvo sposobni odgovornosti za dostojanstvo drugih živih bitij.

Meira Hot (nagovor poslancem 6. maj 2021)