To vprašanje se pojavi tiho. Ne kriči, ne obtožuje. Pojavi se v trenutku iskrenosti, morda ob dokumentarnem filmu, ob pogledu na posnetek iz kmetije, ob novici o požaru, ki je uničil habitat tisočim živalim. In takrat se vprašamo: ali je sploh mogoče živeti drugače? Ali je mogoče živeti, ne da bi bil nekje v ozadju našega udobja nekdo drug, ki plačuje ceno?

Svet v katerem živimo, je zgrajen na sistemih. Na proizvodnji, potrošnji, rasti. In v teh sistemih so živali pogosto surovina, sredstvo, številka. Skrite so za zidovi industrijskih hal, za ograjami, za embalažo in marketinškimi izrazi, ki zvenijo mehko in pomirjujoče. »Naravno.« »Domače.« »Prosta reja.« Besede, ki ustvarjajo občutek, da je vse v redu.

A resnica je bolj zapletena. Mnogi ljudje se ob vprašanju izkoriščanja živali hitro počutijo nemočne. »Saj je vse povezano.« »Ne moreš pobegniti sistemu.« »Če ne kupim jaz, bo nekdo drug.« In v tem je nekaj resnice. Popolna neudeleženost v svetu, ki temelji na izkoriščanju, je skoraj nemogoča. A med popolnostjo in popolno ravnodušnostjo je ogromno prostora. Vprašanje morda ni, ali lahko živimo brez vsakega vpliva. Vprašanje je, ali smo pripravljeni zmanjšati škodo, ki jo povzročamo.

Živimo v času, ko imamo več informacij kot kadarkoli prej. Vemo, kaj pomeni intenzivna reja. Vemo, da so živali čuteča bitja. Vemo, da podnebne spremembe prizadenejo tudi njih. Vemo, da obstajajo alternative. In prav to znanje spremeni stvari. Ko enkrat vemo, ne moremo več reči, da nismo vedeli. Toda znanje samo po sebi ni dovolj. Potreben je pogum. Pogum, da pogledamo v neprijetno resnico. Pogum, da priznamo, da smo tudi sami del sistema, ki povzroča trpljenje. In pogum, da kljub temu ne obupamo.

Živeti z manj izkoriščanja ne pomeni, da moramo čez noč postati popolni. Ne pomeni, da nikoli več ne bomo naredili napake. Pomeni, da začnemo postavljati vprašanja. Kaj jem? Kaj nosim? Kaj podpiram s svojim denarjem? Kateri izdelki so nujni in kateri so le navada? Vsaka odločitev je glas. Ko izberemo rastlinski obrok, glasujemo za manj trpljenja. Ko kupimo izdelek brez testiranja na živalih, podpiramo drugačen način proizvodnje. Ko se odločimo za manj potrošnje, zmanjšamo pritisk na naravne vire in habitate.

Morda se zdi, da je to malo. Da en obrok, ena izbira, en pogovor ne spremenijo sveta. A spremembe se nikoli ne začnejo z množico. Začnejo se z odločitvijo posameznika, ki se odloči ravnati drugače. Velik del izkoriščanja temelji na tem, da ga normaliziramo. Da rečemo: »Tako pač je.« A zgodovina nas uči, da »tako pač je« ni moralni argument. Mnoge prakse, ki jih danes obsojamo, so bile nekoč običajne. Spremembe so prišle, ko so ljudje začeli dvomiti.

Živeti z več sočutja pomeni tudi sprejeti nelagodje. Sprejeti, da bo kdo morda nerazumevajoč. Da bo lažje ostati tiho. Da bo lažje slediti množici. A ravno tam, kjer se udobje konča, se začne resnična etika. Pomembno je tudi, da se izognemo pasti perfekcionizma. Perfekcionizem pogosto vodi v obup. Če ne morem narediti vsega, potem nima smisla narediti ničesar. A to ni res. Svet ne potrebuje majhne skupine popolnih ljudi. Potrebuje veliko ljudi, ki se trudijo.

Morda nikoli ne bomo popolnoma izločili izkoriščanja iz svojega življenja. A lahko ga zmanjšamo. Lahko se učimo. Lahko se razvijamo. Lahko se odločimo, da bomo vsaj malo bolj pozorni. Vsakič, ko se odločimo drugače, pošljemo sporočilo. Trgu. Industriji. Družbi. In tudi sebi. Sporočilo, da življenje drugega bitja ni nepomembno. Da bolečina ni sprejemljiv stranski učinek našega udobja.

Ali je mogoče živeti brez izkoriščanja? Morda ne popolnoma. A mogoče je živeti z manj izkoriščanja. Mogoče je živeti z odprtimi očmi. Mogoče je reči: »Ne morem spremeniti vsega, lahko pa spremenim nekaj.« In v tem »nekaj« je več moči, kot si mislimo. Ker vsak korak stran od ravnodušnosti je korak bližje pravičnosti. In vsako življenje, ki je zaradi naše izbire manj prizadeto, pomeni, da trud ni bil zaman.

Katja Jakup

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime