Predstavljajte si situacijo. Hodite po stanovanju in na steni zagledate pajka. Ali pa deževnika na vrtu. Morda žuželko v kuhinji. Kaj storite? Mnogi ljudje bi odgovorili povsem avtomatično: »Fuj!« In že naslednji trenutek bi posegli po copatu, papirnatem robčku ali sesalcu.

Priznam, tudi sama sem bila nekoč takšna. Pred leti sem imela velik strah pred pajki. Kasneje strahu sicer ni bilo več, je pa ostal refleks. Ko sem zagledala pajka, je bila moja prva misel: »Fuj, pajek.« Pogosto sem ga ubila ali pa ga vrgla v straniščno školjko.

Danes tega ne počnem več. Ko zagledam pajka, se vprašam nekaj zelo preprostega: »Kakšen razlog imam pravzaprav, da temu bitju vzamem življenje?«

Zakaj toliko ljudi ubije ta majhna bitja brez enega samega pomisleka? Kot da smo si ljudje vzeli pravico odločati, katero življenje je vredno živeti in katero ne.

Del odgovora se skriva v strahu. Nekateri ljudje imajo pred pajki resnično fobijo. Ta izvira iz kombinacije evolucijskih dejavnikov, genetike, naučenih vzorcev in preteklih izkušenj. Spremljajo jo lahko huda anksioznost, pospešen srčni utrip in močna potreba po umiku.

Toda tudi če nas je nečesa strah, to še ne pomeni, da mora zaradi tega drugo živo bitje umreti. Pogosto slišimo tudi argumente o zdravju, varnosti ali vdoru v naš osebni prostor. Potem pa je tu še znameniti odziv »fuj« – nenaden občutek gnusa, ki ga marsikdo sploh ne zna pojasniti.

Zakaj so pajki »fuj«? Predvsem zato, ker smo se tako odločili. Morda zato, ker se nam takšna bitja ne zdijo prikupna. Morda zato, ker smo se tega naučili. Že od otroštva poslušamo zgodbe, v katerih psi predstavljajo zvestobo, delfini prijaznost, konji plemenitost, zajčki pa nedolžnost. Pajki so pogosto prikazani kot pošasti, spremljevalci zlobnih čarovnic ali simbol nečesa strašljivega. Še preden spoznamo pravo žival, pogosto že poznamo njeno vlogo v zgodbi.

Nekaj časa nazaj sem sadila rožice. Poleg mene je bil majhen otrok. Med prekopavanjem zemlje sem zmotila deževnika, ki se je znašel na površju. Otrok ga je opazil in njegov odziv ni bil: »Fuj!« Previdno ga je pobral in ga odnesel na drug kup zemlje. Njegova prva misel ni bila, kako se ga znebiti, ampak kako mu pomagati. Ta prizor pa mi je dal misliti.

Ko otrok prvič vidi deževnika, polža ali pajka, ga običajno zanima. Želi si ga ogledati, raziskati, razumeti. Šele kasneje sliši stavke: »Fuj, pusti to!«, »Ne dotikaj se!«, »Kako je ogabno!« Morda se strah in odpor pogosto prenašata z generacije na generacijo. In vedno je lepo videti otroka, ki ga odrasli niso naučili gnusa do bitij samo zato, ker so drugačna. Kajti povsem mogoče je, da bi drug otrok, ob drugačni vzgoji, s tistim deževnikom ravnal povsem drugače.

Danes sem že ozavestila, da je pajek na moji steni preprosto samo eno živo bitje, ki se je znašlo na »nepravem« mestu. In kdo sem jaz, da odločam, katero mesto je pravo in katero ne? Če me moti, ga ujamem v kozarec ali na list papirja ter ga odnesem ven. Zavedam se, da pajek ni prišel v moje stanovanje zato, da bi mi škodoval. Verjetno sploh ne ve, da je v mojem stanovanju. Tako kot jaz poskuša zgolj preživeti.

Morda bi si morali pogosteje priznati, da na tem svetu nismo sami. Da si prostora ne delimo le z ljudmi, psi in mačkami, ampak tudi z neštetimi drugimi živimi bitji. Empatija ni pomembna takrat, ko je lahka, ampak takrat, ko od nas zahteva nekaj več. Ljubiti kužka je enostavno. Veliko težje je spoštovati življenje pajka, deževnika, hrošča ali katerega koli drugega majhnega bitja, ki ga pogosto označimo za »fuj«. A morda se prav v našem odnosu do najmanjših in najbolj prezrtih bitij pokaže, koliko empatije v resnici premoremo.

Tjaša Pirtovšek

Društvo AniMa

Fotografija: Dreamstime