Pred kratkim sem zasledila objavo zavetišča, ki je sprejelo v oskrbo mladičko v zelo slabem stanju. Njena zgodba je taka, da so jo pred časom našli na ulici in se jo odločili obdržati. Zavetišča o najdbi niso obvestili, do veterinarja pa očitno niso šli, dokler se ni zgodila nesreča, ker so jo zdravili po svojih prepričanjih – s humanim zdravilom. Mladičko so seveda zastrupili in jo zaradi visokih stroškov zdravljenja nato predali v zavetišče. Možnosti za preživetje niso bile obetavne, vendar so znanje veterinarjev in ogromno dobrih misli rešili to malo bitjece.

Takih zgodb ni malo in vedno se vprašam, kaj točno smo naredili, ko recimo najdenim mladičem veselo iščemo nove domove, bodisi, ker nam ni všeč pristojno zavetišče, bodisi, ker smo mnenja, da bomo veliki rešitelji in bomo mački sami našli dom, mogoče pa niti ne poznamo protokola ob najdbi živali.

Vse prevečkrat zasledim objave, ko nekdo najdeno žival, trenutno so to večinoma mačji mladiči, takoj združuje s svojimi živalmi, in tako povsem po nepotrebnem spravlja v stres svojo žival in najdenčke. Ogromno ljudi najdene živali takoj objavi na socialnih omrežjih in jim išče nove domove, seveda brez kakršnekoli preverbe doma, kaj šele kakega obiska veterinarja. Večinoma mladiče tudi hitro oddajo, ker seveda to res ni noben problem, če posvojiteljev ne vprašaš o morebitnem znanju, o času, ki ga imajo, o pogojih, ki jih lahko nudijo živali. Samo da se odda in da se lahko potrepljam po rami, kak ljubitelj živali sem, ker sem rešil eno mačje bitje, četudi sem jo morda poslal v smrt.

Smo v dobi preobilja informacij in nam je iskanje točno določenih informacij očitno odveč ali naporno. Raje vprašamo na socialnih omrežjih in potem naredimo nekaj po svoje, kljub temu da lahko dobesedno s par kliki prideš do vseh potrebnih podatkov, kaj in kako postopati ob najdbi živali, kako jo oskrbeti, katere rastline so recimo strupene za mačke ali pse, katera hrana ni primerna in vrsto drugih stvari, ki jih lahko preberemo ali se jih naučimo. Občutek imam, da vzporedno raste število dosegljivih informacij kot tudi vsesplošna neumnost. Ne vem, kako naj si drugače razložim zdravljenje živali na lastno pest in to s humanimi zdravili. Številke veterinarjev so dosegljive 24 ur na dan, vsaj nekje v Sloveniji dela vsaj eno dežurstvo, nasveti po telefonu so brezplačni in brez problema vam bodo odgovorili na vprašanje, ali lahko katero izmed humanih zdravil daste svoji živali. Taka dejanja so meni povsem nerazumljiva. Kot tudi dejanja vseh, ki veselo nameščajo doma najdene živali, jih prvi dan veselo mečkajo, stiskajo, jih imajo po celi hiši, ko pa se pojavijo izpuščaji na otroku in sum na mikrosporijo, kar naenkrat mladič pristane na cesti z okužbo, ki je sicer ozdravljiva in jo bodo pri otroku zdravili, pri mačkih pa večinoma ne. Ogromno je tudi ljudi, ki še vedno daje veselo mačjim mladičem kravje mleko, ker je to počela njihova babica, ali prababica in so mačke preživele. Še najraje to mleko rinejo v gobčke sesnim mladičem, ki lahko zaradi tega kaj hitro poginejo, saj ni primerno zanje. Če se vrnem k tistim, ki najdeno žival takoj združujejo s svojimi živalmi in jih imajo po celi hiši, o najdbah pa ne obvestijo zavetišča, kot to narekuje zakon, so ravno taki ljudje vzrok za širjenje raznih bolezni, kot sta kuga, mikrosporija, tudi levkoza in mačji aids. Mačji mladiči morda zgledajo zdravo, vendar to lahko zagotovo potrdi le veterinar. Če se odločimo najdenega mladiča obdržati, se je treba zavedati, da je karantena nekaj najbolj osnovnega, česar bi se morali zavedati vsi, ki smo kadarkoli nameščali. Torej prostor, ki se ga da primerno razkužiti in je žival v njem nastanjena vsaj dva tedna, kolikor je inkubacijska doba večine bolezni. Mladiče je optimalno odpeljati k veterinarju v roku 24 ur od najdbe, da ti pregledajo vse, kar se pregledati da. Osnovni pregled zajema pregled mačke za zajedavce, torej bolhe, ušesne garje, notranje zajedavce. Test za mačji aids in levkozo, pregled pod wood svetilko, ki pokaže nekatere spore gliv in plesni. Predvsem mačje mladiče je smiselno cepiti še za kužne bolezni, ker je kuga eden izmed najbolj obstojnih virusov, ki pa je za večino necepljenih mladičev usoden. Če vam je vse to predrago, potem je bolje, da najdenčkov ne obdržite, ampak kontaktirate pristojno zavetišče. Ne klicati društev in zavetišč po tem, ko maček zboli ali pa ko zboli kakšna izmed vaših živali ali pa ko se poškoduje. Ko se enkrat odločite za posvojitev najdenčkov, prevzemite odgovornost za 15 let in več, ne pa dokler je vse fino in fajn. Vse zgoraj našteto so čiste osnove oskrbe najdenčkov in bi jih morali upoštevati vsi, ne samo zavetišča. Nekako ne kupim izgovorov, da so veterinarji predragi, da nimamo prostora, da je kakovostna hrana draga. To so stvari, o katerih je treba razmišljati, preden domov prinesemo najdeno žival. Če ji ne moremo ali ji ne želimo omogočiti primerne oskrbe, je pač nimamo. Niti ji ne iščemo novega doma na lastno pest. Tako in tako smo po zakonu o vsaki najdbi živali dolžni v roku 24 ur obvestiti pristojno zavetišče in se potem dogovarjamo z njimi, kako se bo poskrbelo za žival.

Lepo prosim, nehajmo se igrati rešitelje, ki samo prestavijo čas gotove smrti živali na malo kasneje. To ne pelje nikamor. Že tako smo ljudje odgovorni za nastalo stanje prevelike populacije psov in mačk v Sloveniji, dajmo potem vsaj poskrbeti zanje tako, kot je treba. Nameščanje v neprimernih prostorih, brez osnovne higiene, veterinarske oskrbe, primerne hrane in socializacije ni nobeno reševanje, ampak igranje rulete, kjer so na kocki življenja tistih, ki smo jih kao rešili. In včasih je bolje žival pustiti na neki lokaciji, kot pa jo na vrat na nos reševati, ne da bi vedeli, kam bomo z njo in kako bomo zanjo poskrbeli.

Ne nameščajte dudarjev, če vam je enkrat uspelo spraviti gor enega s kravjim mlekom in viskas konzervo, ker to pomeni, da ste imeli več sreče kot pameti. Ne zdravite poškodb z zdravili za ljudi, če ste enkrat to že dali in ni bilo nikomur nič. Ne puščajte živali, da se jim rane zacelijo same ali da se zližejo. Ne nameščajte mladičev, če jih nimate namena imeti pod nadzorom v varnem okolju. Ne puščajte odprtih oken in balkonov, ker vam še nikoli ni noben maček padel dol. Ne posvajajte mačkov s kmetij in cest, če nimate namena obiskati veterinarja in primerno poskrbeti za živali.

Enostavno nehajte prelagati odgovornosti na druge ljudi, potem ko gre vse narobe in ste vi odgovorni za to, da je šlo vse narobe. Nehajmo s temi polovičarskimi na horuk reševanji, ker delamo samo več škode kot dobrega. Rešujte tako, da za žival v celoti in primerno poskrbite ali pa poiščite koga drugega, ki bo to storil namesto vas, če zadevi niste kos. Ni bistvo v količini rešenih živali, ampak v kakovosti reševanja. Da se žival oskrbi tako, kot je treba in da se ji poišče odgovoren in za vedno dom, ne pa takega, kjer bo žival kaj hitro končala bog si ga vedi kako.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.