Zdi se, da marsikdo ne loči med zavetiščem za živali in društvom za zaščito živali. Razlikovanje je zelo pomembno, saj ima vsaka od teh oblik svoje jasno določene vloge, obveznosti in pristojnosti. Zavetišča so del uradnega sistema oskrbe zapuščenih živali in opravljajo naloge, ki jim jih nalaga zakon, medtem ko društva delujejo na povsem drugačni osnovi – kot prostovoljne organizacije, katerih dejavnost je usmerjena predvsem v pomoč, podporo in ozaveščanje. Nerazumevanje teh razlik pogosto vodi do napačnih pričakovanj in nerazumnih zahtev, ki niso v skladu z dejanskimi pristojnostmi posamezne oblike delovanja.

Zavetišče za zapuščene živali je lahko v lasti občine ali pa ga ustanovi katerakoli fizična ali pravna oseba, ki izpolnjuje zakonsko določene pogoje. Namen zavetišč je sprejem, oskrba in namestitev zapuščenih, izgubljenih ali odvzetih živali. Zavetišča zagotavljajo veterinarsko oskrbo (imajo svojega veterinarja oziroma imajo z izbranim veterinarjem sklenjeno pogodbo), ulov in prevoz živali ter aktivno iščejo njihove skrbnike oziroma nove domove. Zaposleni v zavetiščih imajo tudi dostop do Centralnega registra hišnih živali, kar jim omogoča ugotavljanje lastništva, česar člani društev nimajo.

Delovanje zavetišč je strogo regulirano. Biti morajo registrirana za opravljanje dejavnosti zavetišča in izpolnjevati pogoje, določene v Pravilniku o pogojih za zavetišča za zapuščene živali. To pomeni, da imajo urejene prostore za sprejem strank, sanitarije, prostore za nego živali, izolatorje, ločene bivalne prostore za pse, mačke in druge živali, izpuste za pse in ustrezno ograjeno območje.

Povsem drugače pa delujejo društva za zaščito živali. Ta se ustanovijo na podlagi Zakona o društvih zaradi uresničevanja skupnih interesov svojih članov. Najpogosteje gre za povezovanje posameznikov, ki jih združuje želja pomagati živalim. Društva, ki delujejo na področju zaščite živali, lahko pridobijo tudi status nevladne organizacije v javnem interesu, za to pa morajo izpolnjevati posebne pogoje (društvo mora imeti vsaj 30 članov, člani se udeležujejo določenih usposabljanj s področja vedenja in dobrobiti živali ipd.).

Društva praviloma nimajo lastnih nastanitvenih kapacitet in nimajo zaposlenih. Sestavljajo jih člani – prostovoljci, torej posamezniki, ki imajo svoje službe, družine in obveznosti, v prostem času pa po najboljših močeh pomagajo živalim. Njihovo delo ni plačano, temveč temelji na osebni predanosti in solidarnosti.

Posledično se naloge društev bistveno razlikujejo od nalog zavetišč. Društva večinoma spodbujajo odgovorno skrbništvo živali, zato so pogosto zelo aktivna na družbenih omrežjih, kjer ozaveščajo javnost in opozarjajo na nepravilnosti. Prav tako si prizadevajo za spremembe zakonodaje. Velikokrat pomagajo tudi pri zbiranju denarnih sredstev, ki se nato namenijo na primer za hrano za prostoživeče mačke ali za njihovo sterilizacijo in kastracijo. Čeprav je to sicer v domeni zavetišč, so ta pogosto preobremenjena in imajo dolge čakalne dobe, zato društva pomagajo tudi na tem področju.

Zelo pomembno je poudariti, da društva in niti zavetišča nimajo nobenih pristojnosti za preverjanje prijav suma mučenja živali, za odvzeme živali ali kaznovanje kršiteljev. To je izključno naloga inšpektorata in policije. Kljub temu društva pogosto prejemajo prijave o neprimernem ravnanju z živalmi. Nekatera društva imajo zato člane, ki gredo na teren preveriti razmere. Pri tem lahko situacijo zgolj opazujejo z javnega prostora, se pogovorijo s skrbniki živali in podajo prijavo na veterinarsko inšpekcijo.

Razlike se kažejo tudi v financiranju, saj se zavetišča večinoma financirajo iz javnih sredstev. Stroške zapuščene živali plača dotedanji skrbnik pod pogoji, določenimi v Zakonu o zaščiti živali, če skrbnik ni znan, pa stroške plača občina za obdobje do 60 dni in Republika Slovenija za nadaljnje obdobje 120 dni, če imetnik zavetišča živali ne odda v 60 dneh. Po poteku 180 dni od namestitve živali v zavetišče Republika Slovenija krije 35 % stroškov dnevne in veterinarske oskrbe, v preostalem delu pa stroški bremenijo imetnika zavetišča.

Društva se financirajo s pomočjo članarin, prostovoljnih prispevkov, projektov in akcij ter prodaje večinoma doniranih izdelkov. Tista, ki imajo status delovanja v javnem interesu, pa so upravičena do 1 % odmerjene dohodnine, ki jim ga namenijo posamezniki. Sredstev iz državnega proračuna društva ne dobijo.

Tako zavetišča kot društva delujejo z istim ciljem – v dobrobit živali. Vsak na svoj način, v okviru svojih nalog in zmožnosti. Težava pogosto nastane takrat, ko javnost ne razume razlike med njima. Člani društev so navadni ljudje, takšni kot vsak bralec tega zapisa: imajo svoje službe, družine in obveznosti. Kljub temu pa se pogosto srečujejo z zahtevami, da morajo takoj priti po žival, jo namestiti ali prevzeti odgovornost zanjo. Velikokrat društva prejmejo sporočila v slogu, da nekdo psa ali mačke ne želi več imeti in naj društvo pride po žival, ali pa očitke, da prihaja do mučenja živali in da društva »ne naredijo nič«, čeprav za to nimajo nobenih pristojnosti.

Ob tem pa tudi zavetišča pogosto pokajo po šivih. Število zapuščenih živali narašča, sredstva, ki so jim na voljo, pa so pogosto premajhna za kritje vseh stroškov in zagotavljanje zadostnega števila zaposlenih. Tako zavetišča kot društva so zato v veliki meri odvisna od prostovoljnega dela, donacij in pomoči posameznikov. Razumevanje razlik med njimi je ključno, če želimo, da sistem sploh lahko deluje. Le s sodelovanjem, realnimi pričakovanji in podporo obema – zavetiščem in društvom – je mogoče dolgoročno izboljšati položaj živali.

Tjaša Pirtovšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.