Pred slabima dvema tednoma se je na eni izmed naših osnovnih šol zgodilo nekaj, ob čemer bi morali vsi obstati. Štirje devetošolci so se izživljali nad prebivalci šolskega terarija. Nad paličnjaki. Nad tihimi, krhkimi, skoraj neopaznimi bitji, ki nikomur nič nočejo. Razrezali so jih. Za zabavo. Za nekaj minut smeha.

Dogodek je ostal med štirimi stenami. Uradno zaradi varstva osebnih podatkov. Neuradno zato, ker je lažje utišati zgodbo kot pa odpreti neprijetna vprašanja.

Paličnjaki so “samo” žuželke, bi kdo rekel. Saj vsak dan ubijamo živali za prehrano. Saj to ni pes, ni mačka. A za razumevanje, da je rezanje živih bitij iz zabave zavržno, ne potrebujemo doktorata iz biologije. Dovolj je nekaj osnovne kulture. Nekaj spoštovanja. In vsaj kanček sočutja.

Tega pri teh mladeničih, ki bodo kmalu prestopili prag srednje šole, očitno še ni.

Kazen kot vzgojni ukrep?

Fantje so dobili pisni opomin, pogovor in “kazensko” nalogo: do konca šolskega leta bodo skrbeli za nove paličnjake.

Razmišljam, kako naj bi to delovalo. Oskrba paličnjakov ni metanje briketov v posodo. Zahteva čas, natančnost, nežno rokovanje. Vsakih nekaj dni je treba terarij čistiti, menjati rastline, previdno prestavljati živali, ki jih lahko poškoduje že najmanjša grobost.

Kdo bo zagotovil stoodstotni nadzor? Kdo bo prevzel dodatno delo, dodatno odgovornost? In kdo bo med počitnicami skrbel, da nove živali ne bodo znova postale predmet zabave?

Oskrba živali je lahko izjemno vzgojna. A le, če jo spremljata razumevanje in spoštovanje. Če pa postane kazen, obstaja nevarnost, da se spremeni v novo priložnost za brezbrižnost.

Ko krutost ne preseneti več

Ko razmišljam o tem dogodku, se mi pred očmi zvrstijo drugi prizori. Muca, vržena z mostu v reko – posnetek objavljen na spletu. Pes, privezan na motor in vlečen do smrti. Mladiči, utopljeni v vreli vodi. Okrempljena mačka brez krempljev, ...

Storilci so bili včasih znani. Včasih ne. A občutek je vedno enak – sankcije so blage, sporočilo pa tiho: ni tako hudo. Resnih posledic skoraj ni. Zakoni pogosto bolj ščitijo storilce kot žrtve. In tako se meja med “nesprejemljivim” in “pa saj so samo živali” počasi briše.

Hrami učenosti – brez vsebin o sočutju

In potem se vrnem v šolo. V prostor, kjer naj bi se gradila prihodnost družbe. Kje v našem izobraževalnem sistemu učimo o sočutju do živih bitij? Kje sistematično razlagamo, da ima vsako živo bitje svoje potrebe, svojo ranljivost, svojo vrednost?  

Otroci v vrtcu in prvih razredih osnovne šole so naravno sočutni. Sprašujejo, skrbijo, želijo pomagati. To je zlato obdobje za oblikovanje odnosa do živali in narave. A ta priložnost pogosto ostane neizkoriščena. V učnih načrtih skorajda ni vsebin, ki bi poudarjale spoštovanje do živih bitij kot vrednoto samo po sebi. Veliko je podatkov, malo pa pogovorov o etiki odnosa do živali. Vse je prepuščeno posameznemu učitelju – njegovi osebni naravnanosti, njegovemu pogumu.

In če si kot učitelj “preveč” sočuten, če si upaš z učenci govoriti o tem, kako nastane zrezek, kako izgleda pot od žive živali do krožnika, si hitro označen kot nekdo, ki “pretirava” ali “vsiljuje svoja prepričanja”.

Sistem v tej smeri ne deluje. Delujejo posamezniki. Tisti, ki jim je mar.

Kaj se učimo iz tišine?

Sprašujem se, kaj so se ti devetošolci iz tega dogodka zares naučili.

Da je rezanje živali napačno? Ali da je treba naslednjič ravnati bolj previdno, da ne prideš v težave?

Če ni jasnega sporočila, da je takšno dejanje globoko nesprejemljivo, če ni resnega pogovora o odgovornosti, empatiji in posledicah, potem ostane le formalna kazen. In tišina.

In tišina je nevarna.

Ker če danes nekdo brez občutka razreže paličnjake, kaj bo čez leto ali dve? Ko bodo dejanja bolj premišljena, bolj skrita? Sočutje ni nekaj, kar zraste samo od sebe. Treba ga je negovati, spodbujati, varovati.

Spoštovanje kot temelj humane družbe

Kot učiteljica z dolgoletno prakso vem, da vrednot, kot sta spoštovanje in sočutje, ne moremo vsiliti. Lahko pa jih živimo. Lahko o njih govorimo. Lahko jih postavimo v središče vzgoje. Dobra šola ne uči le matematike, jezika in biologije. Uči odnosa do sveta. Do ljudi. Do živali. Če želimo humano družbo, moramo začeti pri najšibkejših. Pri tistih, ki se ne morejo braniti. Pri paličnjakih. Pri mačkah. Pri psih. Pri vseh bitjih, ki so odvisna od naše presoje in našega srca. Spoštovanje in sočutje nista dodatka učnemu načrtu. Sta temelj.

In dokler tega ne bomo razumeli kot sistem, bomo vedno znova gasili posledice – namesto da bi gradili boljšo prihodnost.

Mojca Furlan
Društvo Reks in Mila

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.