KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA

Piše: Nevenka Lukić Rojšek- Društvo za dobrobit živali AniMa

Smeh je pol zdravja – druga polovica je morje.

Jaz mu rečem Jadran že od kar vem zase. Zame ni voda, zame ni samo morje, zame je Jadran, zibelka balkanske civilizacije. Bila sem v Atlantskem oceanu, raziskovala Pacifik, veliko sem se grela v Indijskem oceanu, šla bližje Antarktičnemu oceanu, plavala sem in se namakala v mnogih svetovnih morjih, a vedno me je prevzela neskončna sreča, ko sem gledala in doživljala naš Jadran. Te barve, to življenje, ta kamen, glas škržatov, igra delfinov v zalivih, zelene karete okoli otokov, kirnje – kraljice podmorskih gradov in še vsaj 700 rastlinskih in živalskih vrst, ki jim je Jadran dom.

Sredozemsko morje je naše morje (Mare nostrum), zibelka evropske civilizacije, je velika modrina in neizbrisni del našega kolektivnega spomina. Res ni ocean, a zame ima večji pomen kot vsi svetovni oceani skupaj. V vzhodnem Sredozemlju, med obalami Italije in Grčije, leži Jonski bazen, ki se proti severu nadaljuje v ozko in daleč proti severu segajoče Jadransko morje. Po svojem nastanku, ekoloških razmerah in živih bitjih spada Jadransko morje k Sredozemskemu morju, čeprav je njegov najbolj ločen del. Južni del Jadrana kot tudi Sredozemsko morje sta ostanek davnega morja Tetis, ki je v mezozoiku in začetku terciarja pokrivalo velik del Zemlje.

Pred kakšnimi 30 leti smo kot otroci raziskovali Jadran in življenje v njem je bilo precej drugačno kot danes. Predvsem na jugu je bilo pod morsko gladino zelo živo in bogato in vsakdo je lahko nalovil rib, kolikor se mu je pač zahotelo. Takrat sva se spoznali s kirnjo, meni tako posebno ribo. Včasih sem vztrajala ure in ure pod vodo, samo zato, da bi videla kirnjo ali morda zeleno kareto. Danes življenje v Jadranu usiha.

Jadran se je v teh letih v mnogočem spremenil, žalostno, da le na slabše. Za izumiranje in izginjanje življenja v Jadranu, predvsem rib, so krivi čezmerno onesnaževanje in izginjanje nekaterih členov v prehranjevalnih verigah, ki so pomembni za preživetje ribjih in drugih vrst morskih organizmov. Najpomembnejši vzrok za siromašenje Jadrana pa je pretiran, slabo reguliran in zelo slabo nadzorovan komercialni lov (tudi športni ribolov). Komercialnega lova države ob Jadranu zaradi različnih socialnih vidikov niso sposobne, pravzaprav kar nočejo urediti in omejiti, kaj šele ustaviti. Za socialni mir in tudi dobiček so pripravljene omogočiti vsesplošno plenjenje Jadrana brez zadržkov in pomislekov o posledicah za celoten ekosistem, od katerega je odvisen tudi človek.

Razglašanje raznih ekoloških con pomeni, da lahko ribiči določene države v teh conah lovijo in izkoriščajo jadranski živelj od dna Jadrana do gladine. Torej vse, še po tleh lahko pobirajo. Sámo ime »ekološka cona« daje popolnoma zavajajočo predstavo, da gre za cono, ki je prijazna okolju ter živalskemu svetu morja, resnica pa je ravno nasprotna. Že davno sem spoznala, da je razglašanje ekoloških con kupčkanje s političnimi interesi in z glasovi potencialnih volivcev. Ribištvo z vse močnejšimi ladjami in vse večjimi mrežami, dovoljenimi in nedovoljenimi oblikami ribolova polovi in predela praktično vse, kar lazi po dnu in kar plava po morju. S tem se ne siromaši le ribjih populacij, prizadeti so tudi delfini, želve, sredozemska medvedka, raki, mehkužci in na stotine vrst živali na morskem dnu, ki jih sploh še ne poznamo.

Nikoli več si ne delam utvar, da bom v Jadranu, razen v še nekaj dokaj redkih podvodnih parkih in naravnih rezervatih lahko opazila večjo jato rib, da o modrulju (jadranski morski pes) ali kirnji sploh ne izgubljam besed. Danes se še bolj držim logike, ki pravi, da lahko ribo na krožniku prodaš le enkrat, ribo na sliki pa lahko prodaš večkrat.

Šele zadnja desetletja vemo, da je biološka raznovrstnost Jadrana izjemno bogata, pa vendar še vedno ne vemo dovolj. Zame riba ni samo riba, sesalec ni samo sesalec, rak ni le rak itd. Hočem vedeti točno kako se imenuje vrsta, kako živi, kako se prehranjuje in hočem jo spoznati. Tako je skozi desetletja nastala zbirka ostankov morskih organizmov z namenom, da moj otrok zgodaj pozna vse, kar so drugi spoznali pozno. Ostankov organizmov ne odnašamo iz narave, daj v naravi nič ni smet, a moj namen zbirke je bil otrokom pokazati s kom vse si delijo planet in da je vsak organizem edinstven in pomemben. Več ko veš, več ti pomeni in se ne bojiš drugih čutečih bitij, ki živijo svoje življenje.

O življenju v Jadranu ne obstaja veliko slovenske literature, šele zadnja desetletja so morski biologi in podvodni fotografi začeli opisovati podvodni svet Jadrana, prej sem informacije iskala v hrvaških in italijanskih knjigah, zato se mi zadnje čase večkrat zgodi, da ne poznam imena ribe, dokler je ne vidim, saj jo poznam pod drugimi imeni. Mogoče omenim dr. Miroslava Zeia in Toma Turka, ki je napisal Živalski svet Jadranskega morja, meni drag je tudi Jan Simič in njegov Vodič za določanje pogostejših polžev in školjk našega morja. Precej zanimivih informacij sem našla tudi v knjigi Mata Dolenca »Morski portreti«, a sem tiste dele o trofejah in receptih izpustila.

Mnogi podvodni lovci, s katerimi sem se srečevala, so začeli loviti s puško iz gole športne strasti. Nekaj jih je sčasoma spremenilo svoj odnos do podmorja in njegovega življenja. Opustili so željo po trofejah, saj so spoznali, da so ribe in drugi morski organizmi čuteča bitja s svojimi značilnostmi, tudi karakternimi, enakovrednimi z lastnostmi kopenskih živali.

Morda se vam kdaj nasmehne sreča in v Jadranskem morju naletite na kirnjo; takrat se spomnite, da je to izjemna riba in ne trofeja. Hrvaško ji rečemo tudi vućica, torej volkulja. V Jadranu živijo štiri vrste, a sta dve zelo redki, čeprav je tudi drugi dve vrsti zelo težko srečati. Kirnji pravijo tudi Riba človek, ker komunicira z očmi in telesom, prepozna človeka, ki ji ni nevaren in se rada druži s kakšnim takšnim nenevarnim človekom kot sem jaz. Včasih smo jih lahko opazovali, kako se sončijo, pravzaprav spijo, v plitvi vodi blizu obale. Drugače to kraljico teme težko najdemo višje od 30 metrov. Najbolj ji gredo v slast jastogi, zato se velikokrat ujame v vršo za jastoge. Tiste, ki so nekoč živele v plitvejših morjih, so iztrebili ali pa so jih v večjo globino pregnali podvodni lovci. Večina potapljačev kljub temu, da imajo opravljene vse izpite in tečaje za potapljanje in redno lovijo v našem Jadranu, ne vedo katere so te ribe, ki jih lovijo. Poznajo nekaj trofej, a pogosto celo gofa zamenjajo za morskega psa. O ribah se ničesar ne uče, uče se samo o tehnikah potapljanja. Tisti, ki ne pozna življa v našem Jadranu, se ne bi smel potapljati in ogrožati vrst, za katere sploh ne ve kaj so in kakšna je njihova vloga v ekosistemu. Zato vedno omenim kirnjo. Podvodnim lovcem predstavlja trofejo in njeno meso gurmanski užitek, zato je v Severnem Jadranu več ne moremo videti. Krivična pa bi bila, če ne bi omenila odličnih vodnih fotografov in poznavalcev življenja v morju, a le-ti so redki, zelo redki.

Ko se boste ob oseki sprehajali on Jadranu, obrnite kakšen kamen in videli boste, da se pod kamnom skriva bogato življenje in mnogo organizmov. Pod gladino tudi ni nikoli dolgčas, kamorkoli uprem pogled, povsod je drugačen prizor.

Znamo gledati in spoznavati brez strahu? Brez antropocentričnega pogleda na druge nečloveške živali? Kolikokrat se je komu od nas, ki ne uživamo mesa, zgodilo, da so nam namesto mesa ponudili ribo? Takšen odnos imamo do živali, čeprav je od njihovega obstoja odvisen obstoj samega človeka. Zato glejmo, naučimo se gledati in videti! Ne uničujmo za trofeje in za gastronomske užitke! Uživajmo v Jadranu in z Jadranom, bogato nam bo povrnil. Ne pozabimo, da je smeh pol zdravja, druga polovica je naš Jadran.

Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za dobrobit živali AniMa

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.