KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA

Piše: Nevenka Lukić Rojšek - Društvo za dobrobit živali AniMa

Da sta srna in jelen lovni vrsti prostoživečih živali pri nas, vemo vsi. Tudi to vemo, da jih redno krmijo, zato, da jih lahko nato lovijo. Prepričani smo tudi, ker so nas tako učili, da so človeku škodljivci. A, ko se s tem pobližje spoznamo, ko spoznamo naravno vedenje srn in jelenov, podvomimo v to kar so nas učili in se prepričamo sami. Kaj sploh vemo o srni ali jelenu?

Srne so po svoji naravi prebivalci travnikov in gozdnega roba. Šele lov in intenzivna živinoreja preganjata živali v notranjost gozda, kjer ne najdejo trav in zeli, potrebnih za preživetje, zato jim ne preostane drugega, kot da se prehranjujejo z brsti. Zaradi lova so živali preplašene, kar povečuje njihovo potrebo po hrani in pogosto povečuje »škode«. Nikar ne pozabimo, da so glavni vzroki za škodo v gozdovih onesnaženje zraka in kisla tla zaradi visokih vrednosti nitratov, ki jih povzroča industrijsko kmetovanje, predvsem masovna živinoreja s svojimi emisijami amonijaka.

Dve študiji, ki ju je v  Švicarskem Nacionalnem parku izvedel Zvezni raziskovalni zavod za gozdove in pokrajino iz Birnensdorfa sta dokazali, da jeleni prispevajo k pomladitvi gozda in k raznolikosti rastlinskih vrst ter da na stezah, kjer se giblje jelenjad raste tridesetkrat več drevesnih kalčkov kot tam, kjer jelenjadi ni. Naseljeni kanton Genf, kjer velja prepoved lova od leta 1974 in Švicarski narodni park, kjer je lov prepovedan že od leta 1914, dokazujeta, da niti v poselitvenem prostoru človeka niti v zaščitenih naravnih področjih upravljanje divjadi z lovom ni potrebno.

Prva študija »Parkljasta divjad in vegetacija v Švicarskem Nacionalnem parku od leta 1917 do 1997; vpliv divjadi na biotsko raznolikost subalpskih pašnikov« je pokazala naslednje rezultate: v primerjavi z 20. stoletjem se je populacija jelena po prepovedi lova v Narodnem parku povečala, prav tako se je količina hrane tako povečala, da zadošča za pet do desetkratno število današnje populacije jelenov. Po 80 letih monitoringa se je pokazalo, da se je število rastlinskih vrst, ki predstavljajo hrano jelenjadi na stalnih pašnikih močno povečalo. Na pašnikih, ki jih je jelenjad redkeje uporabljala, je upadla raznolikost rastlinskih vrst. Po prepovedi lova kljub rastočemu številu jelenjadi in srnjadi ni bilo več škode objedanja dreves, ki se je 20 let konstantno pojavljala, dokler se je lov intenzivno izvajal.

Druga študija o »vplivu parkljaste divjadi na življenjski prostor Nacionalnega parka oziroma na količino hrane in na pomlajevanje gozda« prikazuje, da se je kljub povečani populaciji jelenov število dreves na 100 kvadratnih metrov močno povečalo. Na pogosto uporabljenih poteh divjadi je bilo najdenih na kvadratni meter povprečno osemkrat več kalčkov kot na zapuščenih poteh brez divjadi. Današnja gostota populacije jelenov v Nacionalnem parku torej pospešuje pomlajanje in širjenje gozda, ne pa da ga zavira. To dokazujejo tudi primerjave starih fotografij gozda in travišč iz zraka z novimi fotografijami ter dolgoročne raziskave na območjih trajnega monitoringa. Raziskave prikazujejo, da se je gozd kljub relativno velikemu številu jelenjadi v zadnjih desetletjih na različnih območjih uspešno razširil na zapuščene pašnike.

Vedno več biologov, zoologov in ekologov podaja znanstveno utemeljena mnenja, da lov ne uravnava števila prostoživečih vrst. Prostoživeče vrste so po naravi opremljene z različnimi mehanizmi za uravnavanje prirastka populacije - socialne strukture, hormoni in feromoni ter ponudba hrane. Če grozi hiperpopulacija, oziroma prenamnožitev, se zniža število rojstev. Do hiperpopulacije vrst pride takrat, ko je razmnoževanje določenih vrst, kot so srne in jeleni, povečano zaradi »ograd« (zadrževanje živali na določenem območju) in krmljenja s strani lovcev. Poleg tega povzroča intenzivni lov prenamnožitve določenih vrst živali, kot so divji prašiči in srne, ki se veliko hitreje razmnožujejo, da nadomestijo izgube, medtem ko so druge vrste, kot sta medved in volk, zaradi lova vedno redkejše.

Težavo prenamnožitve predstavlja tudi krmljenje prostoživečih živali. Lovci si v naših gozdovih vzrejajo ogromno število divjadi in srn samo zato, da jih lahko potem odstrelijo. Lovci želijo obdržati visoko število srn z namenom, da jih imajo dovolj za streljanje, kar dokazuje tudi naslednje dejstvo: takoj, ko se v nekem revirju pojavijo risi in volkovi, že pričenja lovski lobi na veliko objavljati v medijih: »Ali bodo volkovi do zadnjega požrli živali v gozdu?«, »Število srnjadi in divjih prašičev se je močno zmanjšalo, jelenjadi skorajda ni več.«

Da je narava možna brez lova, kažejo izkušnje v Švicarskem Nacionalnem parku, kjer že od leta 1914 ni lova, ali v Švicarskem kantonu Genf, v katerem je že od leta 1974 prepovedan lov, kar je odločilo ljudstvo. Tudi v Italiji so vsi obširni Nacionalni parki že desetletja brez lova, na primer Gran Paradiso (že od leta 1922 brez lova) ali Nacionalni park Belluno v Dolomitih (od leta 1990 brez lova). Tudi na grškem otoku Tilos je lov od leta 1993 prepovedan.

Povsod izkušnje kažejo, da je stalež živali izpostavljen naravnim nihanjem in se nikoli pretirano ne poveča. Osnovni problem uravnavanja populacij živali in vegetacije v naravi torej niso srne, jeleni, medvedi ali volkovi, temveč človek.

Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za zaščito živali AniMa

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.