Meseca maja nas je pretresla novica s Hrvaške. Po smrti 64-letnega moškega so na njegovem posestvu na Učki pri Reki odkrili prizore, ki jih je težko opisati z besedami. V hiši je živelo skoraj petdeset psov in več mačk, med prostori pa so našli tudi več kot trideset trupel poginulih živali. Psi so dolga leta živeli zaprti, brez ustrezne oskrbe, mnogi podhranjeni, brez veterinarske pomoči in brez možnosti za življenje, kakršnega si zasluži vsako čuteče bitje.

Podobno je pred leti pretresel tudi slovensko javnost primer Milene Močivnik, ki je bila leta 2010 izbrana za Slovenko leta. Čeprav je bila poznana po svoji predanosti, pomoči živalim, so pristojni organi kasneje na njenem posestvu odkrili veliko število živali, ki so živele v neustreznih razmerah. Primer je odprl številna vprašanja o tem, kako tanka je lahko meja med iskreno željo pomagati in položajem, ko število živali preseže človekove zmožnosti za njihovo ustrezno oskrbo.  

Takšni prizori v nas vzbudijo jezo, žalost in predvsem vprašanje, kako lahko človek, ki naj bi imel živali rad, povzroči toliko trpljenja. Toda za številnimi podobnimi zgodbami se skriva pojav, o katerem se še vedno govori veliko premalo – kopičenje živali oziroma animal hoarding.

Na prvi pogled se lahko zdi, da gre za ljudi z velikim srcem. Za posameznike, ki želijo rešiti vsako zapuščeno, poškodovano ali zanemarjeno žival. Njihovi nameni so pogosto iskreni. Prav v tem pa se skriva največja nevarnost. Želja pomagati postopoma preraste v prepričanje, da lahko pomagajo vsem. Meja med reševanjem in kopičenjem živali postane vedno bolj zabrisana.

Kopičenje živali ni izraz velike ljubezni do živali, temveč kompleksen psihološki problem. Človek začne zbirati živali, čeprav zanje nima več prostora, časa, finančnih sredstev ali fizičnih sposobnosti. Kljub očitnim znakom zanemarjanja verjame, da zanje skrbi najbolje, in pogosto zavrača vsako pomoč. Prepričan je, da živali nihče drug ne bi mogel imeti tako rad, zato jih ne odda v posvojitev, čeprav jim sam ne more več zagotoviti niti osnovnih življenjskih pogojev.

Raziskave kažejo, da se takšno vedenje pogosto razvije po hudih življenjskih prelomnicah – izgubi bližnje osebe, bolezni, invalidnosti ali drugih travmatičnih dogodkih. Živali postanejo edini vir varnosti, ljubezni in občutka smisla. Posameznik se začne dojemati kot njihov rešitelj, ne opazi pa, da jim prav njegova dejanja povzročajo največje trpljenje.

Žal se posledice skoraj vedno zlomijo na najšibkejših. Živali živijo v prenatrpanih prostorih, brez ustrezne hrane, veterinarske oskrbe, gibanja in socializacije. Mnoge zbolijo, nekatere poginejo, druge vse življenje preživijo v okolju, ki je daleč od tistega, kar bi lahko imenovali dom.

Kot društva za zaščito živali se s takšnimi primeri srečujemo pogosteje, kot si javnost predstavlja. Zato je pomembno razumeti, da pri kopičenju živali ne gre zgolj za vprašanje zaščite živali ali kaznovanja posameznika. Gre za problem, ki zahteva sodelovanje veterinarske stroke, socialnih služb, zdravstvenih delavcev in pristojnih institucij. Le s pravočasnim prepoznavanjem in celostnim pristopom lahko preprečimo, da bi se takšne zgodbe ponavljale.

Prava ljubezen do živali se ne meri po številu živali, ki jih imamo ob sebi. Meri se po kakovosti življenja, ki jim ga omogočimo.

Včasih je največje dejanje ljubezni to, da priznamo svoje meje. Da poiščemo pomoč. Ali pa dovolimo, da žival dobi dom pri nekom, ki ji lahko ponudi več, kot zmoremo sami.

Kajti živali ne potrebujejo rešiteljev za vsako ceno. Potrebujejo odgovorne ljudi, ki bodo njihovo dobrobit vedno postavili pred lastno potrebo po tem, da bi bili nepogrešljivi.

Tjaša Pirtovšek

Duštvo AniMa

Fotografija: Dreamstime