Živali, ki jih eni in isti ljudje neodgovorno razmnožujejo, zavržejo, oddajajo prvemu, ki pride mimo, ali celo pobijejo, so breme 212 občin v Sloveniji in 16 zavetišč, v katera naj bi se te živali namestilo in jim poiskalo domove.

Vsi tisti, ki živali vedno znova razmnožujejo, večino teh živali takoj ali pa posredno, nekoliko kasneje, obesijo na občine, torej na občinske proračune. Nato je le sreča tista, ki odloči, v kateri občini si bil odvržen in v katero zavetišče sodiš. Seveda, če te sploh najdejo sočutni ljudje. Mnogih zavrženih ne opazi nihče.

Preprosta matematika, ki jo vsi razumemo, nam pove, da pride točka, ko za vedno nova in nova legla – na sezono ima mačka lahko tudi veliko mladičev – preprosto ni več nobene rešitve. Nobene!

Pobijanje mačk, utapljanje, davljenje, metanje ob tla, metanje iz vozečih avtomobilov, odvažanje mladičev v gozd in na druga skrita mesta, celo zavijanje v zavezane plastične vreče, so ostudna dejanja. Zavržna. Nedopustna. In dogajajo se pri nas.

Leta, desetletja opozarjamo, da zavržene mačke, psi, kunci in druge domače živali zelo trpijo. Že ime domača žival pove, da je ta udomačena žival odvisna od ljudi, od prvega do zadnjega dne svojega življenja. Svoboda, preživetje v naravi in podobne teze se ne izidejo. Vsaj ne prijazno. Pogosto se končajo tragično, le vprašanje časa je, kdaj. Če ima mačka srečo, se njeno trpljenje konča hitro. Če je nima, jo lahko čaka počasno hiranje.

Nevarnosti, ki mačke čakajo na »svobodi«

Srečanja z avtomobili, srečanja s psi brez nadzora oziroma brez povodca, pretepi med mačkami in prenos bolezni, poškodbe, zlomi, odprte rane, kjer se lahko naselijo črvi, nočna srečanja z divjimi živalmi, strupi, ki jih nastavljajo ljudje, in ljudje, ki živalim namerno škodujejo.

Živalim brez varnega doma in odgovornega skrbnika grozi tudi pomanjkanje hrane, posledično pešanje imunskega sistema, hiranje in bolezni.

Sterilizacija in kastracija preprečita veliko hudega trpljenja

Zato prosimo vse, ki jim ni vseeno: poskrbite v svoji okolici, v okolici svojega doma in v lokalnem okolju, da se mačke, pse in druge hišne ljubljence sterilizira oziroma kastrira.

Mačke so odšle v »dober dom«!

Tisti dobrodušneži, ki po družbenih omrežjih in na spletnih oglasnikih oddajate živali »v dobre domove prijaznim ljudem«, se prosim ustavite in poglejte realnosti ter resnici v oči. Dobrih, odgovornih domov v veliki večini ni več.

Zakaj? Ker je posoda enkrat polna. In vanjo se ne da več stlačiti novih živali. Pravilno oskrbovane domače živali lahko živijo tudi 20 let in več. In ko je Slovenija polna – je polna. Pika. Živali ni več kam dati.

Odgovornost za 15 do 20 let in več

Niso krive, da so se rodile – te male puhaste kepice, tako všečne, ko so majhne. Ampak v letu dni zrastejo. In niso več male kepice.

Veliko let bodo vaše zveste spremljevalke, ki bodo potrebovale pozornost, prisotnost človeka ali druge živali, redno igro, pravo oskrbo, zdravstvenemu stanju in starosti ustrezno hrano ter veterinarske preglede.

Nekoč bodo mačke in psi stari. Takrat vas bodo potrebovali še bolj. Ko kepica zraste, mnogim »živa igrača« ni več zanimiva. Pa jo oddajmo dalje. Prvemu, ki bo pokazal nekaj zanimanja zanjo. Saj je prijazen. Kaj bo z njo čez nekaj mesecev, ni več naša stvar, kajne?

Zavržene v gozdu, jokajoče, zapuščene ob cesti, živeče v živi meji, kjer niso dobrodošle zaradi domačih mačk in ljudi, ki v svoji okolici ne želijo še dodatnih živali.

Telefon zvoni. Vsak dan, večkrat. Prošenj za pomoč je ogromno. Mucice vseh starosti nujno potrebujejo rešitev zase, novo priložnost, da preživijo, da jih kdo poboža. Ne pa zmerja, podi ali celo fizično obračunava z njimi.

Odgovornih domov skorajda ni več najti

Pomagati več ne moremo, ker najdemo domove le za zelo malo živali. Ja, v nasprotju s tistimi, ki oddajo mucke, celo leglo, in jih v enem dnevu oddajo pet ali več. Seveda v krasne, prijazne roke, v dobre domove – vsaj tako so prepričani. Čeprav so človeka prvič in morda tudi zadnjič videli.

Tem mucam se lahko slabo piše. Morda boste rekli, da sem zagrenjena. Toda izučile so me trpke izkušnje in izdano zaupanje v ljudi, ki so obljubili skrb in varnost. Celo dudarje so izpuščali na »svobodo«, čeprav nikoli niso bili zunaj in niso poznali zunanjega sveta. So ga pa spoznali. Nekateri pod avtomobili.

In ja, najlažje je ne vedeti in se obrniti stran. Pozabiti. Vendar številke ne lažejo. Mnogo »srečno« oddanih živali nikoli ne bo doživelo varnega doma in svoje sreče. Po nekaj mesecih ali letih – rekord pa je že naslednji dan – bodo potrebovale nov dom.

Nekatere muce se bodo »izgubile«. Mnoge tudi za vedno.

Nekateri psi bodo leta in leta zaprti med štirimi stenami v stanovanjih, sami, lulali bodo na pleničke. Drugi bodo desetletje preživeli v boksih, nekje stran od svojih ljudi.

»Tehtnih« razlogov za neodgovorno skrbništvo je veliko: alergije, selitve, ker mijavkajo, ker preveč lajajo, ker praskajo otroke, ker uničujejo po stanovanju, ker sosed ne dovoli, ker pride bolezen, ločitev ali že kaj drugega. Razlog se vedno najde. Žival pa ostane brez svojega človeka.

Zvesta čuteča bitja

Živa bitja, ki so sposobna veliko več čustvovanja in navezanosti, kot jim nekateri pripisujejo, ne bodo razumela, da ste jih zapustili. Da ste jih dali dalje, pač nekomu. V novo, nepoznano okolje. V nov ritem. K novim ljudem. Med njim nepoznane vonjave in glasove, v njim tuj vsakdan.

Čuteča bitja bodo žalovala za svojim domom, za svojimi bratci in sestricami, za svojimi ljudmi. Pa kaj, saj so le živali! Ker živali zelo dobro poznam, se vprašam, kje hudiča se je zalomilo, da so živali tako plemenita bitja, brez zlobe in žlehtnobe. Tako zvesta in pripadna svojim skrbnikom ljudem in svojim živalskim prijateljem. Ubijajo samo za hrano in le toliko, kot potrebujejo za preživetje.

Za konec še prošnja

Če lahko kdo izmed bralcev odstopi sobo z oknom, morda z razgledom za opazovanje, kjer so omogočena tudi skrivališča, na primer pod posteljo ali za omaro, bi bili zelo hvaležni. Le na ta način bi lahko rešili še kakšno žival ali leglo več.

Oglasite se na številko 031 391 056. Potrebujemo tudi fizično in denarno pomoč. Hvala.

Mojca Furlan
Društvo Reks in Mila

Fotografija: DepositPhotos