Ko otrok prvič nežno položi roko na toplo pasjo ali mačjo dlako, se ne zgodi samo »crkljanje«. Zgodi se nekaj veliko večjega: srečanje dveh svetov. Svet bitja, ki ne govori našega jezika, a vse razume skozi ton glasu, dotik in geste in svet otroka, ki se šele uči, kaj pomenita odgovornost in sočutje. Živali v življenju otrok niso samo »ljubke igračke«. So živa, čuteča bitja, ki jim lahko pokažemo najlepši ali pa žal tudi najslabši del človeške narave. In ravno tu se začne prva resna lekcija o sočutju.

Ena največjih napak odraslih je, da žival predstavijo kot nagrado ali zabavo: »Če boš priden, ti kupimo psa.«, »Muca je, da se boš z njo igral.« Otrok takrat nehote dobi sporočilo, da je žival nekaj, kar on ima, ne nekdo, ki obstaja z njim. Velika razlika je med stavkom: »To je tvoj pes.« in »Ta pes živi s teboj in ti si odgovoren, da mu bo lepo.« Ko otroku jasno povemo, da pes ali mačka nista igrača, ki se je naveličaš, ampak živo bitje z lastnimi potrebami, mu damo pomembno sporočilo: tvoje želje niso pomembnejše od njegovega udobja in varnosti.

Otrok, ki živi z živaljo, je iz dneva v dan v majhnem čustvenem treningu. Najprej se uči nežnosti in samokontrole. Rad bi psa objel »na vso moč«, a se mora naučiti, da je za psa to lahko neprijetno ali celo strašljivo. Ko mu razložimo, da se žival boji premočnega stiska ali kričanja, otrok prvič začuti, da njegova čustva niso edina v prostoru. Potem pride potrpežljivost: pes ne razume v trenutku, kaj hočemo od njega, mačka ne pride vedno, ko jo pokličeš. Otroci, vajeni hitre zadovoljitve v digitalnem svetu, ob živalih spoznajo, da odnos temelji na času, ponovitvah in mirnem pristopu.

Tu je tudi odgovornost. Hrana, sveža voda, sprehod, čisto mačje stranišče, vse to niso »detajli«, ampak osnovne potrebe. Ko otrok sodeluje pri teh opravilih, spozna, da ljubezen ni samo božanje, ampak tudi vsakodnevna skrb: posoda, ki jo je treba napolniti, dlaka, ki jo je treba počesati, pes, ki ga je treba peljati ven tudi takrat, ko dežuje. Ob živalih se otrok prej ali slej sreča tudi z ranljivostjo in minljivostjo. Žival zboli, včasih jo kaj boli, nečesa ne zmore več. In nekoč pride dan, ko je življenja konec. To so težke teme, a prav živali pogosto postanejo prvi stik otroka z bolečino, izgubo in žalovanjem. Če ga odrasli ob tem spremljamo, poslušamo njegova vprašanja in ne zanikamo njegovega žalovanja, je to lahko tudi prva lekcija o globoki empatiji, da ljubezen včasih boli, a je kljub temu vredna.

Veliko škodo naredimo, ko rečemo: »Saj je samo muca, ne pretiravaj.« ali »Ne bodi smešen, to je samo pes.« Ko otroku rečemo, da ne sme jokati za živaljo, mu ne sporočimo, da je močan. Sporočimo mu, da so njegova čustva pretirana in nepomembna, hkrati pa ga učimo, da je trpljenje živali nekaj, nad čimer naj zamahne z roko. Veliko bolj iskren in zdrav pristop je: »Vidim, da si zelo žalosten, ker je pes bolan. To je normalno. Tudi meni je težko. Skupaj bova poskrbela, da mu bo čim lepše.« Tako otrok začuti, da je v redu, da ga boli, da je v redu, da mu je mar za žival, in da čustva niso sramota, ampak most do drugega bitja.

Otroci zelo dobro vidijo, kaj delamo, ne samo, kaj govorimo. Lahko jim stokrat razlagamo, da ima žival čustva, a če hkrati kričimo na psa, mačko odrivamo stran ali govorimo, da je »samo žival«, bodo verjeli našim dejanjem, ne besedam. Ko pa ustavimo avto, da pomagamo poškodovani živali, nahranimo potepuško mačko, spoštljivo govorimo o tem, kako se živali počutijo, otroku dajemo jasno sporočilo: sočutje ni teorija, je praksa.

Pomembno pa je tudi, da otroka učimo mej, za njegovo dobro in za dobro živali. Pes ni vedno za igro, muca ima pravico oditi, ko ima dovolj dotika, uho, rep, brki in tačke niso igrače. Ko otroku rečemo: »Poglej, zdaj se je umaknila. To pomeni, da potrebuje mir. Pustiva jo pri miru,« ga učimo spoštovanja osebnega prostora in ne le pri živalih, ampak pri vseh bitjih, tudi ljudeh. Na začetku otrok pogosto razmišlja: »Jaz hočem psa, jaz bi se igral, jaz bi ga objemal.« Sčasoma pa ga lahko pripeljemo do vprašanja: »Ali je njemu to prijetno? Ali je utrujen? Ali ga je strah? Ali danes potrebuje mir?« Ko otrok začne razmišljati tako, ne razmišlja več samo iz svojega jaza. Uči se vstopiti v čevlje (tačke) drugega.

Živali pri tem ne predavajo, ne moralizirajo in ne pišejo priročnikov o vzgoji. Samo so prisotne, iskrene, brez mask. Otrok ob njih jasno začuti, če je bil pregrob, če je bil nežen, če je žival prestrašil ali jo razveselil. V svetu, kjer smo pogosto preobremenjeni z informacijami, ocenami in hitrostjo, so živali lahko prvi učitelji tišine, počasnosti in človečnosti.

Ko otroku pomagamo razumeti žival kot čuteče bitje, ne kot igračo, ne kot nagrado, ne kot stvar, mu ne dajemo samo »ljubezni do živali«. Dajemo mu prvi resni temelj za to, da bo nekoč odrasel v človeka, ki vidi in spoštuje ranljivost, kjerkoli jo sreča. In morda je ravno to največ, kar lahko kot odrasli naredimo za prihodnost: da vzgojimo generacijo, ki bo znala pogledati v oči psu, mački, ptici, govedu v hlevu ali lisici v gozdu in si tiho reči: »To ni stvar. To je nekdo.«

Katja Jakup

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime