Ne znam si predstavljati življenja brez psov. Njihova prisotnost me umirja, njihova bližina me uči potrpežljivosti, topline in iskrenosti. Moji psi me vsak dan opominjajo, da ljubezen ni zapletena - je tiha, iskrena in brezpogojna. Zaradi njih dojemam tudi druga živa bitja z več sočutja in spoštovanja. Moji psi me učijo, da ni pomembno, koliko govorim, ampak kako govorim, poslušam in opazujem. In da se prava povezanost rodi iz zaupanja, ne iz nadzora.

Psi so resnično izjemna bitja. Brez njih bi bil svet precej revnejši. Pomagajo nam preživeti, se zdraviti, premagovati strahove in ohranjati stik z življenjem. Slepi hodijo po svetu z njihovo pomočjo - vodniki jim dajo svobodo gibanja in občutek varnosti. Reševalni psi tvegajo svoje življenje v ruševinah, snegu ali vodi, da bi rešili človeka, ki ga sploh ne poznajo. Terapevtski psi vsak dan zdravijo otroke z motnjami v razvoju, bolnike v bolnišnicah, starostnike v domovih. Njihova prisotnost pomirja srčni utrip, zmanjšuje stres in vrača upanje. Na podeželju pastirski psi varujejo črede. Sledni in policijski psi pa skrbijo za varnost, odkrivajo pogrešane, droge, orožje in celo bolezni.

Človek in pes nista povezana po naključju. Našo zgodbo piše evolucija. Zavezništvo, ki se je začelo pred več kot 12.000 leti, je postalo temelj sožitja, ki ga danes imenujemo prijateljstvo. Skupaj smo preživeli mraz, lakoto in propade civilizacij. Zato me vedno znova zaboli, ko vidim psa, ki svoje dneve preživlja privezan.

Psi niso ustvarjeni za življenje na verigi ali pod vodoravnim vodilom. So družabne, radovedne in čuteče živali. Potrebujejo gibanje, stik s človekom in okolico, vonjave, zvoke, življenje. Pes, ki je privezan trpi fizično in psihično: ima odrgnine, vedenjske motnje, postane apatičen ali agresiven. In čeprav nekateri še vedno verjamejo, da ga privez »varuje«, mu v resnici jemlje svobodo, dostojanstvo in stik s svetom.

Znanost danes potrjuje to, kar čutimo že tisočletja. Raziskava Univerze Eötvös Loránd v Budimpešti je pokazala, da psi pri poslušanju človeka uporabljajo obe možganski polovici - levo za pomen besed in desno za intonacijo. Ko jim govorimo prijazno, se v njihovih možganih aktivirajo centri za nagrado. To pomeni, da pes resnično razume ton našega glasu in iskrenost naših čustev. Ne razume vsake besede, a razume, ali ga spoštujemo, ali smo mirni, ali ga imamo radi.

Moji psi niso moji čuvaji. So moji sogovorniki, moji sopotniki in moje ogledalo. Ko jim pogledam v oči, vidim tisočletja zvestobe, ki so preživela človekov egoizem, vojno, pohlep in brezbrižnost. Zato mi novi zakon, ki bo 11. novembra 2025 v Sloveniji dokončno prepovedal trajno privezovanje psov, pomeni veliko več kot le člen v uradnem listu. Je simbol upanja, da postajamo družba, ki razume, da dostojanstvo živali ni razkošje, temveč dolžnost.

Če bi vsi ravnali s psi kot s prijatelji, takšen zakon sploh ne bi bil potreben. Toda še vedno preveč psov živi v neprimernih razmerah - privezani, osamljeni, pozabljeni. Zato ta zakon ni samo pravni ukrep, ampak civilizacijski korak naprej. Z njim priznavamo nekaj, kar bi moralo biti samoumevno: da pes ni predmet, ni alarm, ni dekoracija dvorišča. Je čuteče bitje, ki čuti bolečino, veselje, strah in navezanost.

V številnih evropskih državah, med njimi Avstrija, Nemčija, Švica, Norveška, Nizozemska, Švedska in Finska,  so stalno privezovanje psov že prepovedali. Tam se ni zgodil noben »črni scenarij«, ni bilo množičnega zapuščanja psov ali nasilja nad njimi. Nasprotno: družba je postala bolj odgovorna, odnosi med ljudmi in živalmi pa bolj spoštljivi.

Zapiranje psov v majhne pesjake ni rešitev. Zakon nalaga, da mora imeti vsak pes prostor, kjer se lahko prosto giblje, raziskuje, ima streho nad glavo in stik s svojo družino. Nova pravila, ki se pripravljajo, bodo zato natančneje opredelila velikost in ureditev ograjenih prostorov ter pesjakov - tako, da bodo spoštovala osnovne potrebe psa in že sprejeto zakonodajo o zaščiti živali. Cilj je vzpostavitev standardov, ki bodo psom omogočili življenje z dostojanstvom, kakršno jim kot najboljšim prijateljem človeka tudi pripada.

Pes človeku pomeni nekaj več kot le družbo. Ob njem človek spozna, kaj pomeni zaupanje brez pogojev, sprejetost brez sodbe in ljubezen brez besed. Pes nas uči potrpežljivosti, zvestobe in iskrenosti, ki je včasih med ljudmi primanjkuje. S svojo prisotnostjo zdravi samoto, s pogledom pomiri napetost in s svojo preprostostjo razbremeni vse, kar je zapleteno. Ob psu se človek spomni, da toplina ni razkošje, temveč potreba - in da je sreča v iskrenem odnosu, ki povezuje dve bitji v skupen ritem življenja. V resnici nas psi učijo, kako biti boljši ljudje.

Vsaka sprememba se začne pri nas samih. Pogovarjajmo se o tem, zakaj si psi zaslužijo svobodo, gibanje in bližino človeka. Spodbujajmo sosede, prijatelje in otroke k odgovornemu skrbništvu, delimo znanje in dobre prakse. Le skupaj lahko ustvarimo družbo, kjer bodo psi živeli tako, kot si zaslužijo - v krogu družine, ki jih vidi kot tisto, kar so: naši najboljši prijatelji in zavezniki.

Nevenka Lukić Rojšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija: Dreamstime