Ko govorimo o slovenskih pasmah psov, večina najprej pomisli na kraškega ovčarja. A kinološki svet pri nas trenutno živi še eno lepo zgodbo – zgodbo o dveh pasmah, ki bi lahko v prihodnjih letih dobili status slovenskih avtohtonih pasem. Govora je o koroškem žigcu in svilnatem hrtu. Za ljubitelje psov je to veliko več kot formalnost. Gre za priznanje dolgoletnega dela, predanosti vzrediteljev in spoštovanja do pasje dediščine, ki se je oblikovala skozi desetletja – včasih tiho, daleč od žarometov.

Koroški žigec – pes, ki je rasel skupaj z ljudmi Koroške

Koroški žigec je stara lovska pasma goničev, tesno povezana s koroško pokrajino in njenimi ljudmi. Nastal je iz praktične potrebe – kot zanesljiv, vzdržljiv in delaven pes za lov v zahtevnem terenu. Danes v Sloveniji živi približno tisoč teh psov, kar kaže na to, da pasma ni le zgodovinski spomin, temveč živ del sodobne kinologije. Prepoznaven je po črni dlaki z rjavimi oznakami, po katerih je tudi dobil svoje ime. A za uradno priznanje ni dovolj le videz. Pomembno je dokazati, da gre za stabilno, zdravo in uporabno pasmo z jasno opredeljenimi lastnostmi. Zato je postopek priznavanja zahteven in dolgotrajen. Vključuje pregled krvnih linij, genetske analize, zdravstvene izvide in oceno več generacij psov. Cilj je jasen: zaščititi pasmo in zagotoviti, da se bo razvijala odgovorno tudi v prihodnje.

Svilnati hrt – pasma, ki je našla dom v Sloveniji

Druga pasma na poti do avtohtonega statusa ima nekoliko drugačno zgodbo. Svilnati hrt sicer ni nastal v Sloveniji, vendar je prav pri nas doživel svoj razcvet. Ko se je njegov razvoj v izvorni državi ustavil, so ga slovenski ljubitelji hrtov sprejeli, ohranili in sistematično razvijali naprej. Danes Slovenija velja za eno ključnih središč te pasme v Evropi. Vzreditelji so s premišljenim delom poskrbeli za stabilnost, zdravje in prepoznavne lastnosti, ki pasmo jasno ločujejo od drugih hrtov. Tudi tukaj postopek priznavanja zahteva obsežno dokumentacijo – od zgodovine razvoja do zdravstvenih podatkov in dokazov o dolgoročni vzreji. Če bo postopek uspešen, bo to priznanje ne le pasmi, temveč tudi ljudem, ki so vanjo verjeli.

Zakaj so avtohtone pasme pomembne?

Priznavanje avtohtonih pasem ni tekmovanje v prestižu. Gre za skrb za dobrobit psov, ohranjanje genetske raznolikosti in spoštovanje kulturne dediščine. Takšni postopki pomagajo preprečevati nepremišljeno vzrejo, spodbujajo odgovornost in zagotavljajo, da se pasme razvijajo v korist živali – ne trga. Če bo Slovenija res dobila še dve uradno priznani avtohtoni pasmi, bo to lep opomnik, da imajo psi pri nas posebno mesto. Ne le kot hišni ljubljenčki, temveč kot del zgodovine, prostora in skupnosti.

Za pasjeljubce je to dobra novica. Za pse pa še bolj.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: FB Koroški žigec