Za mnoge skrbnike je vikend čas, ko končno zadihajo. Ni službe, ni hitenja, več je časa za naravo, izlete in gibanje. In seveda - pes gre zraven. Hribolazenje, dolgi pohodi, izleti k vodi, celodnevne dogodivščine. Na prvi pogled idealno. A če pogledamo malo bližje, tak ritem za psa pogosto ni tako prijeten, kot se zdi.

Veliko kosmatincev med tednom živi precej umirjeno življenje. Kratki sprehodi, nekaj gibanja, potem pa veliko počitka. In potem pride vikend, ko se tempo nenadoma močno spremeni. Iz mirnega ritma skočimo v večurne aktivnosti, ki od psa zahtevajo precej več fizične in mentalne pripravljenosti, kot jo je vajen.

Težava ni v izletih kot takih, temveč v nenadnih in velikih razlikah. Kuža, ki večino tedna nima priložnosti za daljše gibanje, nima razvite kondicije za dolge pohode ali intenzivne aktivnosti. Tudi če deluje navdušen in sledi našemu tempu, to še ne pomeni, da njegovo telo zmore brez posledic. Psi pogosto ne pokažejo utrujenosti takoj - ta se lahko pojavi kasneje kot okorelost, zmanjšana želja po gibanju ali celo kot poškodbe.

Podobno velja za aktivnosti, kot so tek ob kolesu, dolgi vzponi ali plavanje. Vse to so za telo zahtevne obremenitve, ki jih je treba stopnjevati postopoma. Če štirinožca iz mirnega tedenskega ritma postavimo v intenziven vikend, ga lahko hitro preobremenimo. Sklepi, mišice in srčno-žilni sistem potrebujejo čas, da se prilagodijo.

Poleg fizičnega vidika pa ne smemo pozabiti na mentalno utrujenost. Novi kraji, množica dražljajev, dolgotrajna aktivnost - vse to je za psa naporno, tudi če deluje razigrano. Pretirana stimulacija lahko vodi v nemir, razdražljivost ali slabšo koncentracijo v naslednjih dneh.

Rešitev ni v tem, da se izletom odpovemo, temveč da razmišljamo bolj dolgoročno. Če želimo, da pes z nami uživa v daljših aktivnostih, moramo njegovo kondicijo graditi postopoma - tudi med tednom. To ne pomeni nujno večurnih sprehodov vsak dan, temveč redno, zmerno gibanje, ki telesu omogoča prilagajanje.

Obenem je pomembno, da vikend aktivnosti prilagodimo kosmatincu, ne obratno. Dolžino poti, tempo in zahtevnost izberemo glede na njegovo starost, pripravljenost in izkušnje. Vmes naredimo dovolj premorov, opazujemo njegovo počutje in smo pripravljeni tudi obrniti, če vidimo, da mu je preveč.

Pes ne meri kakovosti časa po številu prehojenih kilometrov ali osvojenih vrhov. Zanj je pomembno, da je gibanje prijetno, razumljivo in prilagojeno njegovemu telesu. In prav v tem ravnovesju - med aktivnostjo in zmožnostmi - se skriva ključ do dolgoročnega zdravja in zadovoljstva.

Maja Šparovec

Canima - šolamo pse, izobražujemo skrbnike

Fotografija: Dreamstime