Za večino med nami je odgovor preprost: neprecenljivo. Pes je lahko nekdo, ki nas čaka pred vrati, ko pridemo domov. Je naš spremljevalec na sprehodih, sopotnik na izletih in pogosto tudi tisti, ki je ob nas, ko nam ni do pogovora z nikomer drugim.

Toda kaj se zgodi, ko psa zaradi ravnanja drugega človeka ali njegove živali izgubimo? Koliko je takrat »vreden« naš štirinožni prijatelj? Na prvi pogled se zdi vprašanje skoraj žaljivo. Kako v evrih ovrednotiti deset let skupnega življenja? Pa vendar je prav to vprašanje že prišlo tudi pred slovenska sodišča.

Primer iz Lovrana je znova odprl vprašanje

Povod za razmislek je tudi svež primer iz sosednje Hrvaške. V Lovranu je pred nekaj tedni ameriški staffordski terier, ki je bil brez nadzora, povodca in nagobčnika, napadel pritlikavo pudlico. Ta je utrpela tako hude poškodbe hrbtenice, da ji veterinar ni mogel več pomagati in jo je moral evtanazirati.

Sodišče v Reki je lastnika napadalnega psa kaznovalo s 3.000 evri globe. Pri odmeri kazni je sodišče upoštevalo okoliščine dogodka, med drugim stopnjo krivde in nevarnost ravnanja. A tukaj je pomembno nekaj: 3.000 evrov ni bila odškodnina za poginulo pudlico. Šlo je za globo zaradi kršitve predpisov o zaščiti živali.

In prav tu se začne vprašanje: če bi se podoben primer zgodil pri nas, kako bi se sploh določala škoda zaradi izgube psa?

Slovensko sodišče: pes ni zgolj »tržno blago«

Na to vprašanje je zelo zanimivo odgovorilo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi II Cp 261/2016. Primer je zadeval poginulo lovsko psičko. Pri določanju njene vrednosti se ni postavilo zgolj vprašanje, koliko bi stal drug pes.

Lastnik je v psičko vložil veliko svojega časa, dela in znanja. Pes je bil šolan in je imel zaradi tega posebne sposobnosti. Sodišče je poudarilo, da vrednosti živali ni mogoče ugotavljati zgolj po ekonomskih kategorijah, kot da gre samo za tržno blago. Pri vrednotenju je treba v primernem razmerju s ceno mladiča oziroma odrasle živali upoštevati tudi vloženo delo s šolanjem, ki se odraža v lastnostih in usposobljenosti psa.

To je precej pomembna ugotovitev. Pes, v katerega je bilo vloženih več let dela, šolanja in vzgoje, zato ni nujno obravnavan enako kot pes, katerega vrednost bi določili samo na podlagi cene podobnega mladiča.

Še starejši primer: za poginulega psa je bila odškodnina dejansko prisojena

Obstaja tudi starejši primer Vrhovnega sodišča Slovenije, II Ips 516/98, iz leta 1999. V njem je pes napadel kokoši. Lastnik kokoši je nato poškodoval psa, zaradi česar je ta poginil oziroma je bil prisilno usmrčen.

Sodišče je v postopku odločalo tudi o odškodnini za smrtno poškodovanega psa. Sodišče prve stopnje je določilo 31.380 tolarjev, sodišče druge stopnje pa je ob upoštevanju drugačnega deleža odgovornosti znesek zvišalo na 43.932 tolarjev. Gre za več kot četrt stoletja staro odločitev in takratno valuto, zato današnjega zneska ni smiselno preprosto preračunavati v evre in ga primerjati z današnjimi primeri.

Pomembno je nekaj drugega: slovenska sodna praksa pozna primere, v katerih je bila za pogin oziroma smrtno poškodbo psa prisojena denarna odškodnina.

Toda kaj pa bolečina zaradi izgube?

Tu postane stvar še bolj zanimiva. V eni od starejših odločitev Vrhovnega sodišča, II Ips 33/97, je pes napadel deklico in pri tem ubil njenega psa. Deklica je zaradi napada utrpela telesne poškodbe in hud strah.

Sodišče ji je priznalo odškodnino za telesne bolečine in strah. Pri presoji njenega zahtevka za psihično oziroma nepremoženjsko škodo pa je posebej obravnavalo tudi njeno močno navezanost na psa in bolečino zaradi njegove izgube.

Sodišče je zapisalo, da izguba psa nedvomno lahko človeka zelo prizadene, vendar je ni mogoče avtomatično obravnavati kot nepremoženjsko škodo na enak način kot nekatere druge osebne škode. Zahtevek iz tega naslova je bil zato zavrnjen.

To je pomembna razlika. Naš pes je lahko za nas družinski član, vendar pravni sistem pri določanju odškodnine ne enači avtomatično čustvene navezanosti na žival z izgubo človeka.

Torej koliko je pes sploh vreden?

Na to vprašanje ni enega samega odgovora. Pri presoji škode se lahko upoštevajo različne okoliščine. Med njimi je lahko cena primerljive živali, pri posebej usposobljenem psu pa tudi vloženo delo, šolanje in njegove posebne sposobnosti. Slovenska sodna praksa je pri tem že jasno pokazala, da psa ni vedno mogoče vrednotiti samo kot običajno tržno blago.

Hkrati pa to ne pomeni, da lahko vsak skrbnik ob izgubi psa preprosto zahteva poljubno visok znesek, ker je bil pes zanj »neprecenljiv«. Pri odškodnini je treba dokazati pravno priznano škodo in njeno višino, o konkretni višini pa se odloča glede na okoliščine posameznega primera.

Kaj če je pes star 12 let in smo ga posvojili?

To je morda najbolj zanimiv primer. Predstavljajmo si, da smo iz zavetišča posvojili desetletnega psa. Zanj nismo plačali več tisoč evrov. Nato pa z nami preživi še tri čudovita leta.

Če bi ga nekdo zaradi svojega ravnanja poškodoval ali povzročil njegovo smrt, bi bilo precej nenavadno reči, da je bil njegov »vrednostni« znesek enak nič, ker smo ga dobili iz zavetišča. Prav sodna praksa o lovski psički kaže, zakaj vrednotenja ni mogoče vedno skrčiti na preprosto vprašanje: »Koliko bi stal drug tak pes?« Pri živali so lahko pomembni tudi njene lastnosti, sposobnosti in delo, ki je bilo vanjo vloženo.

In vendar nobena odškodnina ne vrne našega psa

Morda je to tisti del, ki ga nobena sodba ne more zares rešiti. Če nekdo izgubi psa, s katerim je živel deset ali petnajst let, mu noben znesek ne more vrniti jutranjih sprehodov, zvoka tačk po hodniku, pogleda skozi okno ali tistega pričakovanja pri vratih, ko se vrnemo domov.

Pravo mora škodo izraziti v kategorijah, ki jih je mogoče ovrednotiti. Naše življenje s psom pa je precej bolj zapleteno od številke na računu. Zato je vprašanje »koliko je vreden pes?« pravzaprav nekoliko napačno. Bolj zanimivo vprašanje je: Kako naj pravo ovrednoti izgubo živali, ki je za človeka veliko več kot premoženje?

Slovenska sodišča so na to vprašanje skozi leta že iskala odgovore. In njihove odločitve kažejo, da pes v določenih okoliščinah ni zgolj stvar z nakupno ceno – vendar tudi čustvena vrednost psa sama po sebi še ne pomeni avtomatične pravice do določene odškodnine.

Primer iz Lovrana pa nas ob tem spomni še na nekaj zelo konkretnega: ko imamo psa, imamo zanj tudi odgovornost. Nadzor nad njim ni pomemben samo zato, da zaščitimo druge ljudi in živali. Pomemben je tudi zato, ker lahko nekaj sekund neprevidnosti za vedno spremeni življenje več družin.

Opomba: Članek povzema javno dostopne sodne odločbe in poročanje o konkretnem primeru na Hrvaškem. Pri posameznem odškodninskem zahtevku je odločitev vedno odvisna od konkretnih okoliščin in dokazov; zapis ni pravni nasvet.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: DepositPhotos