Še ni minilo niti leto dni, odkar je v Sloveniji dokončno začela veljati prepoved trajnega privezovanja psov. Zdaj pa je na mizi predlog, ki bi to ureditev omilil in nekaterim psom ponovno omogočil življenje na privezu.

Za ljubitelje psov je to težko razumeti. Še posebej zato, ker smo se kot družba do prepovedi prebijali več let.

Verige naj bi bile preteklost

Od 11. novembra 2025 v Sloveniji v domačem okolju ni več dovoljena trajna namestitev psa na verigi, vrvi, vodoravnem vodilu ali drugem privezu. Psi morajo imeti zagotovljen varen prostor za gibanje in zavetje, na primer ustrezno ograjen pesjak, bivanje v hiši ali stanovanju oziroma kombinacijo notranjega in zunanjega prostora.

Takrat se je po več letih prehodnega obdobja zdelo, da se ena od najbolj žalostnih podob slovenskega podeželja počasi umika – pes, ki dneve in noči preživlja na koncu verige, z omejenim prostorom za gibanje in brez možnosti, da bi se umaknil, ko ga je strah. Toda zdaj se razprava vrača.

Kaj predlaga ministrstvo?

Ministrstvo za kmetijstvo je oktobra predstavilo predlog novele Zakona o zaščiti živali. Splošna prepoved privezovanja bi po predlogu sicer ostala, vendar bi se uvedli dve pomembni izjemi.

Prva bi veljala za pse, rojene pred 1. januarjem 2027. Ti bi lahko ostali na privezu, če bi jim bil najmanj enkrat dnevno omogočen izpust, sprehod oziroma gibanje ter bi bili izpolnjeni predpisani prostorski pogoji. Druga izjema bi veljala za pse, ki ponoči varujejo kmetijska gospodarstva.

Po razlagi ministrstva naj bi šlo za omejeni izjemi, pri čemer bi bila izjema za starejše pse časovno omejena in bi postopoma izzvenela. Ministrstvo spremembe utemeljuje tudi s potrebo po pravilih, ki jih je mogoče v praksi izvajati, ter poudarja, da želi ohraniti visoko raven zaščite živali.

Toda prav tukaj se začne vprašanje, ki si ga je težko odmisliti: ali je pes zaradi tega, ker je starejši in je bil v preteklosti vajen življenja na privezu, res bolje zaščiten, če ga ponovno pripnemo na verigo?

Pes ni samo nahranjen in varen

Vsak, ki je s psom preživel nekaj časa, ve, da njegove potrebe niso omejene na hrano, vodo in streho nad glavo. Pes potrebuje gibanje. Potrebuje možnost raziskovanja. Potrebuje stik z ljudmi, okoljem in možnost umika. Potrebuje tudi občutek varnosti.

Prav zato je UVHVVR ob začetku popolne prepovedi trajnega privezovanja opozorila, da dolgotrajno privezovanje lahko pomeni pomanjkanje gibanja in socialnih stikov, poškodbe, vedenjske motnje ter večjo občutljivost na vremenske razmere in druge zdravstvene težave.

En sprehod na dan zato za marsikoga ni odgovor na vprašanje, kako naj pes preživi preostanek dneva.

Nekateri pravijo: »Saj bo samo nekaj ur na dan.«

A ravno pri tem je pomembno, da ne gledamo samo skozi človeške oči. Za človeka je nekaj ur na dan lahko kratek del dneva. Za psa, ki je večino preostalega časa omejen na prostor, ki mu ga določa dolžina priveza, pa je lahko to precej drugačna izkušnja. Še posebej če govorimo o psu, ki je sam, brez družbe, izpostavljen vremenu in brez možnosti, da bi se umaknil pred nečim, kar ga prestraši.

Zato se je težko znebiti občutka, da bi s takšno spremembo ponovno odpirali vrata načinu bivanja, za katerega smo se še pred kratkim odločili, da ga ne želimo več.

Tudi nevladne organizacije opozarjajo

V društvu AniMa – Animals Matter so ob predlogu novele javno opozorili prav na to nevarnost. Spominjajo na dolgoletna prizadevanja za prepoved verig in na izkušnje psov, ki so jih spremljali pri svojem delu.

Njihovo sporočilo je precej preprosto: če smo se že odločili, da trajno privezovanje psov ni sprejemljiv način njihovega bivanja, zakaj bi zdaj ponovno iskali izjeme, ki omogočajo vrnitev k istemu načinu?

Pri tem ne gre samo za vprašanje verige kot predmeta. Gre za vprašanje, kakšno življenje želimo omogočiti psu, ki je od naših odločitev popolnoma odvisen.

Predlog še ni zakon

To je pomembno poudariti. Trenutno ne velja, da se psi v Sloveniji lahko znova trajno privezujejo. Veljavna prepoved ostaja. Gre za predlog sprememb, o katerem je bila jeseni izvedena javna obravnava. Ministrstvo je napovedalo, da želi novelo po obravnavi nadaljevati po zakonodajnem postopku.

Zato je zdaj čas za razpravo – in predvsem za vprašanje, kaj je v resnici najboljše za pse. Kajti zakon lahko določi minimalne pogoje. Ne more pa določiti odnosa, ki ga imamo do živali.

Morda je najpomembnejše vprašanje zelo preprosto

Ko pogledamo psa, ki mirno spi ob naših nogah, nas čaka pri vratih, se razveseli sprehoda in išče našo bližino, si je težko predstavljati, da bi bil njegov vsakdan sestavljen iz čakanja na koncu verige.

Morda smo se prav zato kot družba odločili, da takšno življenje ni več dovolj dobro. In če smo že naredili korak naprej, je razumljivo, da se ljubitelji živali sprašujemo, zakaj bi zdaj iskali pot nazaj. Pes si ne želi zakona, ki mu dovoljuje nekoliko več gibanja na verigi. Želi si življenje, v katerem se lahko giblje, raziskuje, umakne, počiva in je blizu človeka.

In prav to bi moralo biti izhodišče vsake spremembe zakonodaje, ki ureja njegovo dobrobit.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: DepositPhotos