30.06.2013

Ali smemo žalovati?

Za mnoge ljudi je izguba psa prav tako boleča kot izguba bližnjega človeka. Izkušnja smrti, zaključek življenja, se navzven izraža kot žalost. To čustvo pa ljudje kažemo na veliko različnih načinov. Pri marsikom je lahko žalovanje zelo intenzivno in traja lahko zelo dolgo. To se dogaja, čeprav se marsikdo celo posmehuje takemu žalovanju.

Marsikdo, ki zelo žaluje za svojim psom, je v očeh drugih, še zlasti tistih, ki psa nikoli niso imeli, malce "čuden", saj gre navsezadnje "le za smrt psa". Takšni ljudje seveda ne morejo dojeti, da sta skrbnik in njegov pes z leti postala čustveno zelo povezan par, da sta bila drug drugemu zelo blizu in je zato žalovanje povsem normalno in razumljivo.

 

Žalost je pač nekaj povsem individualnega, smrt bližnjega pa ljudje doživljamo zelo različno. Pomembno pa je, da skušamo temu čustvu pustiti, da gre svojo pot in da ga ne zaviramo. Žalost moramo pač sprejeti. Žalovanje za psom lahko traja nekaj dni, nekaj tednov ali celo dlje, preden življenje spet steče po utečenih tirnicah. Nikakor pa ni mogoče določiti, kolikšen je najkrajši in kolikšen je najdaljši čas žalovanja.

Kako žalovati?

Ni dobro, da žalovanje prehitro prekinemo, saj bomo nedvomno doživeli še drugo fazo, ki je ponavadi še bolj boleča. Še najbolje je, da sami ugotovimo, kdaj je čas, da prenehamo žalovati. O svojem žalovanju se moramo pogovarjati z drugimi, povedati moramo, kaj čutimo. Če bomo svoje čustvo zatajevali zaradi drugih, bo to za nekatere v okolju sicer prav, a sami sebi si bomo naredili medvedjo uslugo.

Tudi dobronamerni nasveti, kot je "privošči si spet kaj prijetnega" ali "moraš se vzeti v roke" imajo ponavadi nasproten učinek, zato je najbolje, da jih preslišimo. Pri nenadni, dramatični ali nasilni smrti svojega psa lahko pričakujemo večji in daljši šok ali obdobje žalovanja, kar je povsem normalno.

Takoj po obdobju žalovanja je zelo prav, da vzamemo v roke kako primerno knjigo o psih in imamo čimveč stikov z drugimi pasjimi skrbniki. To nam bo pomagalo, da se bomo osvobodili žalovanja.

Kako naj se drugi skrbniki vedemo do človeka, ki je izgubil psa?

Bodimo potrpežljivi, še zlasti, ko nam bo pripovedoval o svojem psu. Nikar žalujočemu ne skušajmo odvzeti žalosti, denimo tako, da mu bomo povedali še bolj žalostno "pasjo" zgodbo, kot je njegova. Nikar ga ne tolažimo površinsko in ne hlinimo, da nas je smrt njegovega kužka prizadela. Njegovo žalost moramo sprejeti s srcem, iskrenosti pač ni mogoče spregledati. Molčeča pozornost v mnogih primerih pove veliko več kot besede. Če je le mogoče, ne razmišljajmo po svojih merilih. Vsak žalujoči je nekaj posebnega. Zato nikakor ni na mestu mnenje, da bi "sam v vašem primeru naredil to in to".

Povzeto po reviji Moj pes (avtor: Jože Vidic)

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.