11.11.2013

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi (DZZŽ Trebnje)

 

 

Nameravala sem pisati o drugi temi, o svetlobnem onesnaževanju, a bo to raje tema za eno od prihodnjih kolumn. Vzrok za premislek je zanimiva kritika, ki sem jo prejela po objavi prve kolumne. Glede na to, da sem včasih bolj "šarf" sorte, kar v širši družbi ni ravno vrednota, začuda samo eno. Želela sem si, da bi bila dobro argumentirana in s strani kompetentne osebe, kritiko, ki da misliti. Bolj malo od tega. Vseeno sem se zamislila nad njo in v mislih, ne prvič, zašla v razmišljanje, kdo smo tisti, ki "imamo radi živali" ali to ljubezen nadgradimo z delom zanje. Téma se deloma nanaša tudi na prejšnjo kolumno (KLIK), zato odločitev zanjo ni bila težka.

 

Pisala mi je mladenka iz Prekmurja, ki jo je zmotila kritika pomurskega zavetišča ter kinoloških šol. Pritožila se je, zakaj samo kritiziram, zakaj ne upoštevam, kako je z živalmi v Bosni, da bi videla, da je "pri nas še dobro", ter da je pri nas veliko ljudi, ki kljub revščini ponudijo zapuščeni živali hrano. Pojasnila sem ji, da je to najpogosteje tudi vse, kar naredijo in niti ne pomislijo, da bi klicali koga zaradi sterilizacije, a je to ni zanimalo, še manj moje vprašanje, zakaj se ne bi raje primerjali z boljšimi kot z domnevno slabšimi od sebe. (Glede Bosne upam, da pomoč ni usmerjena le psom in iskanju domov zanje, temveč, da je usmerjena tudi v izobraževanje civilne družbe, javnosti ter vzpostavitev zaščite živali na sistemski ravni.)

 

Vprašala me je, če sem že bila kdaj v našem zavetišču in božala kužke. Sveta preproščina in komisarreksovska sentimentalnost zameglita razum, če meni, da preko prostovoljnega dela pozna delovanje zavetišča. Četudi smo v svetu katerega od zavetišč (ena prihodnjih kolumen), še ni jamstva, da bomo imeli vpogled v delovanje zavetišča, če se vodstvo vsaki transparentnosti delovanja izogiba, izključi možnost vpogleda civilne družbe in zunanjih kritičnih pogledov na svoje delovanje ter raje ustanovi svojo društvo, s čimer nadzoruje samo sebe. A pravičniški mladenki se to ni zdelo pomembno. (KLIK in KLIK)

 

Ime mu je Buč. Je rezultat postopka na sodišču zaradi globe za lažno prijavo. (Foto: B. G.)

 

Postregla sem ji z informacijami o zavetiščih, tudi dotičnem, izgovorila se je, da "poslovnih zadev" ni najbolj vešča in nadaljevala s tem, če se mi zdi upravičeno primerjati Ljubljano in Pomurje. Zakaj ne, saj živimo v isti državi? Svetova pa sta očitno dva, med njima vesolje, meje v glavah nepremostljive? Razlika je samo v tem, da je v Ljubljani več ljudi, ki so odprti, naklonjeni razvoju in višjih meril, Pomurec pa se pogosteje primerja s slabšim, da je v svojih očeh boljši, pri čemer napreduje počasneje ali manj vidi lastno nazadovanje.

 

Kinološke šole so po njenem mnenju v Pomurju kakovostne, "njena" šola dosega dobre rezultate na tekmovanjih, s psi se dela v rokavicah. To so njene besede in očitno merilo za kakovost šol. Mimogrede omeni, da je njen pes neubogljiv in ga ni mogoče vzgajati brez zategovanja, da je nujna fizična premoč. Moje naivno retorično vprašanje, kako je s fizično premočjo pri lastnikih dog in mastifov, je ostalo brez odziva. Zategovanje je zakon, beseda kinološke šole tudi. Kljub temu, da sem ji postregla z informacijami o kakovostnih pasjih šolah, inštruktorjih, tudi kolegice iz društva, se na to ni odzvala, ni je zanimalo nič. Ni edina, še marsikdo, morda labilen in z manj znanja, je slepo zaverovan v njihov nauk in ne dopušča nobenih drugih mnenj. Sama večno dvomim v marsikaj, v eno zadevo pa nikoli - da več kot vemo, manj verjamemo.   

 

Punca ni zmogla nobenega protiargumenta. Še naprej  je trdila svoje, saj jo zanima le površni in všečni del slike. Ko ni vedela več, kaj bi, je prešla v klasiko slovenskega nivoja komuniciranja - moč argumenta je zamenjala z argumentom moči ter prešla v pokroviteljstvo in posmeh, s čimer je povedala več o sebi kot o meni. Ni bila zmožna videti, da je ona prav to, o čemer sem pisala v prvi kolumni. Pokazala je stanje duha v družbi – da znanje ni več vrednota, razraščajočo ne(samo)kritičnost, vrednota je, da imaš prav za vsako ceno, tudi če nimaš. (KLIK)

 

Nisem pristaš miselnosti, da se je treba strinjati z mano. Tudi sama včasih spremenim mnenje o isti stvari, ko dobim več informacij. Želim pa, da vsak bralec kolumno najprej sploh pozorno prebere, razmisli ter nato poda argumentirano kritiko. Preveč? Kakorkoli, vseeno sem ji hvaležna zanjo, saj je vsak odziv v bistvu dober, ponudila mi je tudi témo. Predstavila bom nekaj bistvenih pomanjkljivosti v slovenskem živalovarstvu, ki bi jih za to, če res hočemo pomagati živalim, morali izboljšati. Podlaga za primere so dokumentacija, ki jo hranim doma, lastne izkušnje, izkušnje meni bližnjih ter vsakdanji primeri na internetu.

 

 - Oko za oko, zob za zob. Ljubezen do biblije se izkaže v odmevnih primerih mučenja živali. Zahteve po linču, temeljitejši sprostijo domišljijo z opisi, kaj vse bi storili mučitelju živali, metod se ne bi sramovali niti Rdeči kmeri. Burna čustva zameglijo razum in s tem možnost, da bi pomagali vzpostavljati pravno državo, za katero si prizadevajo le verbalno. Koliko med njimi jih spregleda druga mučenja živali, ki jih morda iz neznanja niti ne zaznavajo, kaj šele, da bi tovrstna ravnanja prijavljali ustreznim organom in pomagali pri izboljševanju sodne prakse na tem področju? Spregledajo tudi dejstvo, da nizek nivo komunikacije slabša našo kredibilnost ne le pred državnimi organi, tudi v širši javnosti.

 

- Živalska farma, George Orwell. Vse živali so enakopravne, le da so nekatere enakopravnejše od drugih. Ena plat tega kovanca je specizem v odnosu do živali s strani tistih, ki naj bi jih ščitili, druga plat pa mišljenje nekaterih akterjev v živalovarstvu, ki ga dokazujejo s svojim odnosom do manjših društev ali posameznikov, pri čemer je odnos podoben odnosu državnih organov do civilne družbe. Ni pomembno, kaj delaš, važno je, kdo si. Primer: podaš predlog, dober za vse, najbolj seveda za živali. Odziv je skromen. Potem prosiš za pomoč enega redkih vplivnih, ki deluje res korektno, naj posreduje tvoj predlog. Potem je odziv veliko boljši. Čudna človeška logika, morda nespremenljiva.

 

- Pomanjkanje bontona. Neodgovarjanje na pošto postaja normalen pojav v družbi, kar je nedopustno. Živali zaradi brezbrižnosti prikrajšujemo za njihovo dobro, marsikomu ni jasno, da ne gre zame ali zanj, da gre za žival. Manj razširjeno kot ignoriranje so hladni birokratski odgovori, lastni vladnim institucijam (spet Živalska farma). Potem se vsake toliko časa se pojavi mesija, ki zbira predloge glede živalske policije ali izkušnje z UVHVVR (bivši VURS) in podobno. Vzameš si čas, pišeš, predlagaš, svetuješ, še sam potrebuješ kakšen nasvet. Potem se oseba ne zna niti zahvaliti za poslano, kaj šele, da bi poskušala s tabo kaj doseči. Isto je v primerih, ko vsake toliko časa kdo opisuje kakšno slabo izkušnjo in tudi če se zadevo da rešiti, to pošiljatelju sploh ni pomembno. Kakšen je sploh namen teh ljudi?

 

- S tem je povezana tudi enostranskost uslug. Jaz tebi, ti meni, ne velja. Če vas kdo prosi za pomoč in mu pomagate, je majhna možnost, da boste kdaj doživeli obratno, saj nekatere zanima le, kaj lahko kdo naredi za njih. Primer: neko društvo me je prosilo za pomoč pri zadevi, ki je bila na "mojem" območju (čeprav krajevna pristojnost ni ozko določena po pokrajinah v večini statutov društev). Seveda sem pomagala, zakaj ne? Ko sem čez čas sama potrebovala isto, odziva ni bilo. Ker gre za višji cilj, pomoč živali, je marsikateri živalovarstvenik prepričan, da cilj opravičuje sredstva. Pa ni tako. (Vem tudi za dva primera, kjer pa je šlo za nasprotno zadevo – eno društvo je ukrepalo na domnevnem ozemlju drugega, s čimer mu je prihranilo delo. Namesto hvaležnosti so dobili očitke, celo zmerjanje. Naj razume, kdor lahko.)

 

- Pomanjkanje znanja, empatije, dvojna morala. Vidim problem, vidi ga tudi inšpektor, vidijo ga tudi nekateri, ki se ne deklarirajo za ljubitelje živali. Problema pa ne vidi ljubiteljica živali. Lanski protesti pred ljubljansko borzo, pasji mladič ves dan s povodcem privezan za klop, s poškodovano nogo, cvili, večino časa hrupna glasba, lastnik ter drugi protestniki nič, saj se imajo z alkoholom lepo in še lepše, ljubiteljica živali pa me naknadno, po ukrepanju inšpektorja, okara, kaj gnjavim, saj ga imajo radi, ker ga božajo ... Se protestnikom takšno naj dopušča, saj naj bi bili v službi resnice, našega boljšega jutri? Bi ljubiteljica živali stanje tega psa doživljala drugače, če bi bil na kmetiji? Zadeva je pohvala inšpektoratu ter zaušnica živalovarstvu.  

 

- Dvojna morala – drugič. Nekateri živalovarstveniki so si v imenu lastnega poslanstva pripravljeni dopuščati marsikaj. Eden bo nadut do drugih, ker je ja plemenit človek, drugi bo slabše skrbel za lastne živali, ker se trudi za druge. Kaj potem, če je akvarij zanemarjen, če ni časa za vzgojo lastnih psov, saj vendar skrbim za druge. Kaj potem, če mi najdene živali večkrat pobegnejo, saj sem imel plemenit namen, da jim najdem dom. Nedoslednost v lastnih ravnanjih in razmišljanjih s kančkom domišljavosti in napuha je res "čudna ž'vau".

 

- Pomanjkljiv pretok informacij. Pogosto ne izvem nečesa, kar bi morala. Izkušenj, znanja se ne deli oziroma je pretok informacij povsem stihijski, dopušča se, da vsak izgublja čas za izumljanje tople vode. Zakaj znanja ne bi delili z drugimi? Primer: globa zaradi domnevne lažne prijave. (KLIK)

 

V postopku sem uspela dokazati svoj prav. Kasneje sem ponudila pomoč dvema osebama z isto težavo, a se nobeni ni zdelo vredno upoštevati nasvetov, postopek sta izgubili ter situacijo izkoristili za igranje žrtve. Žal se nista hoteli zavedati, da je prav vsak postopek dolgoročno pomemben, ker gre za ustvarjanje sodne prakse ter položaj varstva živali v družbi nasploh. Odvetnik mi je svetoval, da bi bilo dobro, da bi se vsa društva in vsi z  isto težavo skupaj obrnili na medije. Kako, pri vsem, kar naštevam … Svetel primer želje po pomoči drugim so Prijatelji životinja. Prosila sem za informacije o alternativnih metodah testiranj, dobila sem čudovit in prijazen odgovor, več kot sem pričakovala. Pohvale društvu. (KLIK)

 

- Zakon o prostovoljstvu ureja le administrativno plat društev, zanemarja pa etično. Kar dobro ve članica enega od "bolj pomembnih" društev. Že nekaj let se trudi, da mi nazorno prikazuje svoj prezir do mene. Občasno potrebujem kakšno informacijo in če ni bilo druge možnosti, sem jim pisala. Čeprav na društveno pošto odgovarja več oseb, mi je odgovorila vedno le ona in situacijo izkoristila za razne pikrosti in žaljenja. Spletni mobing. V formalnih službah je lažje, tam so vzvodi, kako ukrepati, v prostovoljstvu jih ni oziroma še ne delujejo. Vseeno pa takšnega ravnanja ne nameravam dopuščati, zato sem za tiste, čim redkejše priložnosti, odprla e-naslov z drugim imenom. Težav ni več. Če mi odgovori ona, je prijazna in se mi zahvali, da mi je "mar za živali". Hec.

 

- Preveč aktivnosti na spletu, premalo v resničnem življenju. Nad oglasi kužkov in muc na spletu so razneženi vsi, takšni profili in spletne strani so tudi najbolj obiskani, preveč je portalov, forumov, FB profilov, skupin. Vsak gre po svoje, zmešnjava je vedno večja. Ko pa je treba kaj narediti ... 

 

- Vrtičkarsko miselnost sem omenila že v prejšnji kolumni. Nekatera društva ne pomagajo ljudem, ki iščejo njihovo pomoč, pomagajo le tistim, ki so jim všeč. Bila  je razvidna tudi iz številnih mini protestekov v preteklosti, katerih organizatorji se niso potrudili povabiti niti vse zainteresirane javnosti. Vsekakor pa so pred UVHVVR nazorno prikazali razdrobljenost slovenskega živalovarstva.

 

Zaradi naštetega je kar nekaj ljudi, ki nočejo biti v nobenem društvu, temveč raje delujejo sami, kar je škoda, saj naredijo manj kot bi lahko in se tega pogosto zavedajo tudi sami. Njihove razloge razumem. Včasih najhujši nasprotnik živalovarstvenika ni ravnodušnež do živali, temveč drugi (wannabe) živalovarstvenik. Nismo boljši od drugih ljudi, vendar bi zaradi šibkega položaja v družbi to morali res postati, da bi dosegli večji vpliv.

 

V nekaterih društvih vodstva delujejo po svoje, ne nujno transparentno in v skladu s cilji društva. Podlaga za to je neredko tudi prevelik delež pasivnega članstva, ki bi ga bilo treba aktivirati. Če bi društva in posamezniki združevali, bi se izboljšal medsebojni nadzor, aktivacija članov (vprašanje, koliko je enim do obojega), vsekakor pa bi se vsak član lažje ukvarjal s tistim področjem, za katerega je kompetenten, delitev dela bi bila koristna za vse, lahko bi se ukvarjali tudi z doslej  zanemarjenimi področji. Združevanje bi tudi poenostavilo administracijo ter pocenilo stroške delovanja društev, tako bi za živali ostalo več sredstev.

 

Seveda smo lahko ponosni na to, da delamo za dobro živali, a tega ponosa nikakor ne smemo enačiti ali zamenjevati z nadutostjo in namišljeno plemenitostjo, zaradi katere po eni strani rešujemo krivice, ki se dogajajo živalim, po drugi strani pa povzročamo nove krivice. Ne samo družba v celoti, žal nismo niti mi imuni proti prehitremu zadovoljstvu s sabo. Naj nas ne bo strah širšega razmišljanja, drugačnosti, konstruktivnih kritik, ker stremijo k napredku, odgovor na kritiko naj ne bo užaljenost ali ignoriranje, ki smo ga v živalovarstvu tako vešči, temveč si raje privoščimo razmislek, kako bi delovali bolje. Čas je za to. 

 

Kljub vsemu, kar sem naštela, gre počasi na bolje, pripravljenosti za takšno razmišljanje je po izkušnjah našega društva je zdaj več kot pred leti. Nekaj društev ni ravno predmet gornjih opisov, res se trudijo delati dobro, zavedajo se, skupaj z našim, da brez povezovanja in konkretnega dela ne gre. Upam, da se nam bodo pridruževali še drugi, da bomo postali enakovreden sogovornik vladnim institucijam in se lotili reševanja številnih, doslej spregledanih problemov.

 

Za konec – lahko se kaj naučimo tudi od tega strica, kapo dol pred njim. Martin Balluch: KLIK, 16.50. minuta. In ker je november, naj nam puste dneve lepšajo brkati moški ter misel na race in gosi. Upam, da je bilo in bo vaše Martinovo prijazno do njih in da boste to lahko na lep način dosegli tudi pri drugih. 21. novembra bo dan boja proti foie gras. (KLIK)

 

Razmišljujoč pozdrav vsem!


Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.