Če smo iskreni – večina od nas svoje pse razvaja. In to z veseljem. Malo dodatnega crkljanja, še en priboljšek po večerji ali dovoljenje, da se stisnejo v našo posteljo… Težko se jim upremo. Razvajen pes sam po sebi ni nič slabega. Pravzaprav pomeni, da nam je mar. Težava nastane šele, ko naš trud začne vplivati na njegovo vedenje, zdravje ali celo na naš vsakdan.

Veliko pasjih skrbnikov vidi svojega psa kot polnopravnega člana družine, kar je povsem razumljivo. A tako kot pri otrocih tudi psi potrebujejo meje, rutino in jasna pravila. Kdaj torej začnemo pretiravati? In kako prepoznati, da naš kuža morda že nekoliko izkorišča našo dobroto?

1. Pes si sam “ureja” pozornost

Če vaš pes odloča, kdaj je čas za crkljanje, igro ali sprehod – in vi vedno popustite – potem ima najverjetneje več nadzora, kot bi bilo dobro. Cviljenje, praskanje po roki ali vsiljivo skakanje v naročje so vedenja, ki se hitro utrdijo, če nanje vedno odreagiramo. Pes se tako nauči, da je pozornost nekaj, kar lahko vedno dobi na ukaz.

2. Meje so zabrisane ali jih sploh ni

Spanje v postelji, prosjačenje za hrano pri mizi, plezanje po kavču brez omejitev… Čeprav se vse to sliši prikupno, lahko preveč svobode psa spravi v zmedo. Psi imajo radi red – rutina jim daje občutek varnosti. Ko je vse dovoljeno, pa lahko hitro razvijejo trmo, frustracijo ali negotovost.

3. Izbirčnost pri hrani

Veliko psov hitro ugotovi, da se izplača zavrniti obrok. Ker kaj se zgodi potem? Skrbnik mu panično ponudi nekaj drugega. In mogoče še nekaj tretjega. Tako pes zelo hitro dojame, da s tem vedenjem pride do okusnejše hrane. Kmalu pa jedo le še po “naročilu” in priboljški postanejo del redne prehrane.

4. Pretirana navezanost na skrbnika

Če pes ne zdrži niti minute sam ali postane nemiren ob vsaki spremembi rutine, je lahko vzrok v tem, da mu ne omogočamo dovolj samostojnosti. Prekomerna zaščita je dobro mišljena, vendar lahko psa naredi bolj negotovega – še posebej, ko mora ostati sam ali se znajti v nekoliko drugačni situaciji.

5. Pes vodi sprehod namesto vas

Vlečenje povodca, ignoriranje klica in odločanje o smeri sprehoda niso nujno le posledica pomanjkanja šolanja. Včasih gre za to, da je pes navajen, da se mu vedno popusti. Če mu dovolimo, da na vsakem koraku “ukazuje”, hitro začne verjeti, da je on tisti, ki vodi celoten izlet.

Razvajen, a še vedno priden – le malo usmerjanja potrebuje

Razvajen pes ni nevzgojen pes. Navadno gre le za to, da mu dajemo preveč pozornosti na napačnih mestih. Ko skrbnik prepozna, kje se je ravnotežje porušilo, lahko s kombinacijo doslednosti, jasnih pravil in pozitivne motivacije hitro stvari postavi nazaj na svoje mesto.

In na koncu: nič ni narobe z razvajenim psom. Pomembno je le, da mu omogočimo dovolj strukture, da bo ostal srečen, stabilen in samozavesten – tako kot si zasluži vsak zvest kosmatinec.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime