Akita inu je starodavna japonska pasma, znana po svoji plemeniti drži, neomajni zvestobi in tihi moči. Ta veliki, mogočni pes z medvedjo glavo, pokončnimi ušesi in zavitim repom velja za enega najbolj prepoznavnih predstavnikov japonske kinološke dediščine. Kljub svoji zadržani naravi pa v sebi skriva neizmerno predanost tistim, ki jim zaupa.

Glavne značilnosti pasme:

• Poreklo: Akita inu izvira iz prefekture Akita na severu Japonske, kjer so jo nekoč uporabljali kot lovskega psa za veliko divjad, kot so medvedi in jeleni. Danes jo častijo kot narodni zaklad in simbol zvestobe, poguma ter dostojanstva.
• Karakter: Akita inu je umirjen, zvest in samozavesten pes, ki vedno ohranja svojo dostojanstveno držo. Do tujcev je pogosto zadržan, a svoji družini izkazuje globoko predanost. Je tiha in samostojna pasma, ki se pogosto izraža brez laježa, zato jo mnogi primerjajo s ‘tiho senco’, ki spremlja svojega skrbnika. Zaradi svoje ponosne narave zahteva spoštovanje – z zaupnim in nežnim odnosom pa povrne z izjemno lojalnostjo.
• Ujemanje z drugimi živalmi: Akita inu je lahko precej teritorialen in dominantno naravnan do drugih psov, predvsem istega spola. Zgodnja in dosledna socializacija je ključnega pomena, če želimo, da se prilagodi življenju v gospodinjstvu z več živalmi. Kljub temu ni najboljša izbira za domove z več psi.
• Sobivanje z otroki: V krogu svoje družine zna biti Akita nežen in zaščitniški tudi do otrok, vendar zaradi svoje velikosti, moči in naravne resnosti bolj ustreza družinam z nekoliko starejšimi otroki. Igra naj poteka pod nadzorom, obvezno pa je tudi učenje otrok o spoštljivem vedenju do psa.
• Dlaka in nega: Akita ima gost, dvojni kožuh – tršo zgornjo dlako in mehko, gosto podlanko. Barva dlake je običajno rdeča, bela ali progasta (tigrasta), po japonskih standardih mora biti čista in brez madežev. Menjava dlake poteka dvakrat letno in takrat je potrebno redno, temeljito krtačenje. Uporabite kakovosten glavnik z dvema nizoma kovinskih zob. Kopanje naj bo le po potrebi, saj naravna olja ščitijo pasjo kožo in dlako.
• Zdravje: Na splošno gre za precej zdravo pasmo, vendar so pogostejše naslednje težave: displazija kolkov, avtoimunske bolezni (npr. VKH sindrom), motnje delovanja ščitnice ter težave z očmi. Nekateri primerki so nagnjeni k zasuku želodca, zato je priporočljivo razdeliti dnevne obroke na več manjših porcij in se izogibati aktivnosti takoj po jedi.
• Vzgoja: Akita je inteligentna, vendar tudi izredno samostojna pasma, ki ne bo brez premisleka sledila vsakemu ukazu. Zaradi svoje naravne ponosnosti ni primerna za začetnike. Zahteva miren, spoštljiv, a hkrati dosleden pristop. Grobost in kaznovanje lahko povzročita umik vase in nezaupanje. Ključ do uspešne vzgoje je potrpežljivost, zgodnja socializacija in zaupanje med psom in skrbnikom.
• Potrebe po aktivnostih: Gre za zmerno aktivnega psa, ki mu bodo zadostovali daljši sprehodi in redno raziskovanje okolice. Akita ne potrebuje intenzivne fizične aktivnosti, kot jo zahtevajo nekatere druge pasme, vendar jo je treba mentalno zaposliti. Najbolje se počuti v rutini in v stalni bližini svoje družine, kjer lahko opravlja vlogo mirnega spremljevalca.
• Primeren bivalni prostor: Akita inu lahko živi v hiši z ograjenim vrtom, vendar nikakor ni pes za bivanje zunaj ali v pesjaku. Močno se naveže na svojo družino in zahteva bližino ljudi. Najsrečnejša bo v okolju, kjer je vključena v vsakodnevno življenje, četudi na svoj tih in diskreten način.
• Posebnost pasme: Akita ima pogosto “mačje” navade – po jedi si očisti gobec, natančno se neguje, zna pa tudi umirjeno skrbeti za druge živali v gospodinjstvu. Je zelo izbirčna pri hrani in okolju, v katerem živi. Gre za pasmo, ki deluje zadržano, a je v srcu izredno čustvena – in ko enkrat zaupa, je njena zvestoba večna.

Fotografije: Dreamstime