Aljaški malamut je pes, ki zahteva predanega in aktivnega skrbnika. Njegova neomajna zvestoba in ljubezen do družine ga naredita za neprecenljivega člana vsakega gospodinjstva, ki mu lahko zagotovi ustrezne življenjske pogoje in dovolj pozornosti.

Glavne značilnosti pasme:

• Poreklo: Aljaški malamut je mogočen in vzdržljiv delovni pes, ki izhaja iz aljaškega plemena Mahlemut. Prvotno so ga uporabljali za vleko težkih tovorov in kot lovskega psa v zahtevnih arktičnih pogojih. Njegova vzdržljivost in trdoživost sta mu omogočili, da je postal nepogrešljiv spremljevalec v ekstremnih podnebjih. Pasma je ostala genetsko nespremenjena skozi stoletja, kar jo uvršča med najstarejše na svetu.
• Karakter: Aljaški malamuti so energični, inteligentni in izjemno zvesti psi. Kot mladiči so igrivi in radovedni, a potrebujejo dosledno vzgojo, saj lahko zaradi svoje naravne trme hitro prevzamejo vodilno vlogo. Kljub temu da so zelo družabni in ljubeči do ljudi, se ne bodo izkazali kot čuvaji, saj so do tujcev večinoma prijazni. Če so premalo zaposleni, lahko razvijejo destruktivno vedenje, kot sta kopanje lukenj in grizenje pohištva.
• Ujemanje z drugimi živalmi: Zaradi močnega lovskega nagona niso najboljši sopotniki za druge domače živali, predvsem manjše, kot so mačke in glodavci. Ob pravilni socializaciji od mladosti lahko sobiva z drugimi psi, vendar je potrebno paziti na hierarhijo, saj so lahko dominantni, zlasti do psov istega spola.
• Sobivanje z otroki: Malamut je potrpežljiv in ljubeč do otrok, vendar zaradi svoje velikosti in moči ni primeren za družine z zelo majhnimi otroci. Med igro lahko nehote podre otroka, zato je priporočljivo, da je vedno prisotna odrasla oseba. Z ustrezno vzgojo in nadzorom je malamut odličen družinski pes.
• Dlaka in nega: Aljaški malamut ima dvojen debel kožuh z grobo in oljnato zunanjo dlako, ki ga varuje pred vlago in umazanijo. Pod njo pa se nahaja še gosta podlanka, ki služi kot izolacija pred mrazom. Kljub gostoti dlake malamut nima značilnega pasjega vonja. Malamut zahteva vsakodnevno krtačenja s krtačo in kovinskim glavnikom. Prav tako je potrebno preverjati tudi stanje kože pod dlako (morebitne glivične bolezni in predvsem v poletnem času hot spot). Dvakrat letno, v sezoni menjave dlake, mu je potrebno kožuh dodatno skrtačiti še z glavnikom za podlanko. Zaradi naravne odpornosti na umazanijo je kopanje redko potrebno.
• Zdravje: Pasma je nagnjena k displaziji kolkov in komolcev, hipotirozi, trombopatiji, hondrodisplaziji ("pritlikavost"), dedni polinevropatiji, von Willebrandovi bolezni in dnevni slepoti.
• Vzgoja: Vzgoja malamuta zahteva potrpežljivost in doslednost. Zgodnja socializacija in trening sta ključnega pomena, saj je pasma znana po svoji samostojnosti. Pozitivna motivacija v obliki priboljškov in pohval je najboljša metoda. Ker so zelo inteligentni, se hitro učijo, vendar lahko hitro izgubijo zanimanje, če vadba ni raznolika.
• Potrebe po aktivnostih: Malamuti so bili vzrejeni za delo, zato potrebujejo veliko telesne aktivnosti. Dnevni sprehodi in interaktivne igre so obvezni, še bolje pa je, če lahko sodelujejo v dejavnostih, kot je vleka sani ali pohodništvo. Pomanjkanje gibanja vodi v dolgčas in neželeno vedenje.
• Primeren bivalni prostor: Ta pasma se najbolj počuti v hišah z ograjenim dvoriščem, kjer imajo dovolj prostora za gibanje. Zaradi svoje aktivne narave in potrebe po gibanju niso idealni za življenje v stanovanju. Dobro prenašajo nizke temperature, vendar potrebujejo senco in svežo vodo v toplejših mesecih, saj se hitro pregrejejo.
• Posebnost pasme: Za malamute je značilno, da namesto lajanja zavijajo podobno kot volkovi.   

Fotografije: Dreamstime