Ne tako zelo dolgo tega je Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali vseboval za ljubitelje živali, zelo sporni člen, ki je narekoval, da se v zavetiščih LAHKO po zaključenem 30. dnevu bivanja živali v zavetišču, le-to evtanazira. Upamo si trditi, da tega zgolj zaradi spornega člena in v naši zakonodaji sicer zelo pogoste magične besede »LAHKO«, ni prav lahkotno izvajalo evtanazij nobeno zavetišče v naši državi. Nikomur ni bilo v interesu, da se pes usmrti po 30 dneh bivanja, niti tistim zavetiščem, ki so že desetletja na slabem glasu.

Čeprav je najbolj enostavno kazati s prstom na ljudi, ki v stojijo kot zadnji v členu prekinitve verige trpljenja zapuščenih živali. Tistega 31- tega dne ni nihče z injekcijo v rokah stal pred vrati boksa in čakal, da lahko usmrti psa/mačko. Težave so se pojavile, ko je bilo sprejetih psov preveč, posvojitev pa premalo. Še posebej za vse tiste neVIDNE pse, med katere lahko štejemo črne, velike, stare in tiste s spremenjenimi, za ljudi nezaželenimi vedenji. Takšni psi v zavetišču doživljajo veliko večjo stisko, kot ostali stabilni psi. Lahko trdimo, da tak pes v zavetišču trpi in potrebuje strokovno pomoč. Tudi pri nas imamo (sicer izjemno malo) nekaj zelo dobrih zavetišč, ki se potrudijo in se primerno izobražujejo v smeri pomoči psom, ne zgolj na fizičnem področju, temveč tudi na področju vedenjskih posebnosti. Veliko pa je še vedno takšnih, ki na področju pasje behavioristike delujejo po zastarelih načinih, ki pri psu pogosto povzročajo nepopravljivo škodo.

Psi po sprejemu v zavetišče, največkrat potrebujejo svoj čas, čas da se privadijo na okolje, nove vonjave, zvoke, prostor v boksu in oskrbnika. Hkrati pa vsi vemo, da je čas v zavetišču hitro omejen, še posebej ob sedanji zakonodaji, da je za oskrbo psov, vključno z delom na terenu in administrativnimi deli, dovolj en sam oskrbnik za 20 (dvajset!) psov. Vsi si želimo, da bi vsak pes čimprej odšel v nov dom, kar pomeni, da čim manj časa preživi v zavetišču. V resnici pa vsak pes in tudi mačka, ki se znajde v zavetišču, potrebuje svoj čas, da si fizično opomore, da ujame novo rutino, se deloma sprosti in šele takrat lahko v resnici ocenjujemo njihov značaj z morebitnimi vedenjskimi posebnostmi.

A vendar se je pred tremi leti pojavil problem, da se postavljajo roki za čim hitrejše oddajanje. Pred tem problematike ni bilo, vsaj v tolikšni meri ne. Saj so se najšibkejše živali odstranile, tako da se je naredil prostor za nove sprejeme. Tiste, ki so bolj všečni ljudem, ki imajo več možnosti za posvojitev. Pred tremi leti pa se je namreč nenadoma iz zakonodaje črtal sporni člen o evtanazijah. In kar naenkrat se je pojavil problem. Čeprav je zanimiv fenomen, da so zavetišča že prej navajala, da je evtanazij izjemno malo, da ne rečemo nič. Vse te nevidne pse in mačke so čeprav zgolj na papirju opazili tudi tisti v pisarnah. Opazili so jih sedaj, ko je zanje potrebno plačati, saj so se namesto, da v rubriki pod evtanazijo, sedaj pojavile v rubriki – dolgotrajna oskrba.

Sredstva, ki so se namenjala za vse te nevidne živali, saj mednje vsekakor ne gre šteti mladičke, pse in mačke všečnih barv, še najmanj pa pse podobne pasmam, temveč so to živali, ki so iz enega samega razloga težje posvojljive – družbeno pomanjkanje odgovornosti, gredo nemalokrat v nos tudi zaščitnikom živali iz društev, pa kmetom in še komu .... Čeprav se nihče v resnici ne zaveda, da je potrebno vse te živali, za katere ljudje ne odpirajo vrat svojih domov na stežaj, za katere se odgovornost v celoti prenese na zavetišče vsakodnevno oskrbeti. Za oskrbo je potrebno imeti ustrezne prostore, opremo, zagotoviti hrano, veterinarsko oskrbo, transport in nenazadnje nekoga, ki jih bo 24 ur na dan oskrboval. Vse dni v letu, ne zgolj 30 dni ali 60 dni ali 120 dni temveč tudi po 795 dni in več!

Zavetišče je podobno podjetju, za svoj obstoj in zmožnost delovanja potrebuje tudi nadgrajevanje znanja, opreme, prostorov, da lahko zagotovi vsem zahtevam zakonodaje in predvsem, da lahko skrbi za tiste živali, ki so vsem ostalim odveč. Nihče od zavetišč nima pred stavbo voznega parka ali hodi s pomočjo sredstev na dolgotrajne počitnice. Pravzaprav se sredstva, ki se prikazujejo v javnosti in kot jih vidijo posamezniki le posredno na računih zavetišč. Od teh zneskov namreč nihče ne odšteva nešteto odlivov od tistih najvišjih za veterinarske račune, do plačila prispevkov za zaposlene, gradnje objektov, nakupov vozil za prevoze živali, nakupov opreme in hrane za živali.

In sedaj se ob vseh teh pritiskih sprejema nova zakonodaja, ki se dotika tudi zavetišč. Med drugim predvideva kar 80% znižanje! sredstev za zapuščene živali, narekuje kazni za zavetišča, ki ne bodo oddajali živalim prvim, ki se pojavijo na vratih in v naslednjem koraku sprejema smernice za ponovno vzpostavitev evtanazij, ki jih opravičuje pod »prekinitev dolgotrajnega trpljenja ali t.i. neozdravljivimi boleznimi« kar je ob dejstvu, da vsi mi, ki vsakodnevno oskrbujemo živali vemo, da je meja med bolno, neozdravljivo in zdravo žival, ki je rezultat veliko večjega truda in vložka denarja zelo tanka.

Si predstavljate, da nekemu podjetju daje država takšne ukaze? Da mora nekdo prodati avto črne barve, medtem, ko si večina kupcev želi belega, oranžnega ali vsaj sivega. Da mora nekdo prodati avto, ki je med množico identičnih najstarejši. Da mora nekdo prodati avto, ki ima znano anomalijo, katera je sicer odpravljena vendar navkljub vsemu ni mogoče zagotovo trditi, da se ne bo ponovila.

Pa sedaj v zgornje besedilo vstavimo besedo mačka ali pes namesto avto. Od nobene avtohiše ne gre pričakovati, da bi sledila takšnim norostim. Pa četudi, bi našli avto tik ob cesti.

Novela zakona o zaščiti hišnih živali predvideva, da bodo občine odgovorne za plačilo stroškov najdenih zapuščenih živali v obdobju od sprejema do 60. dneva bivanja v zavetišču. Od 60. dneva do 180 dne je plačnik osnovnih stroškov država. Od 180 dne dalje pa ...se bodo zavetišča morala znajti po svoje. Novela predvideva le 20% povrnitve osnovnih stroškov (hrana, voda, delo). Hkrati pa to isto ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano, ki je pristojno za tovrstne ukrepe, v javnosti navaja, da bodo kmetom finančno pomagali pri prehodu na živalim bolj »prijazne« načine reje perutnine, hitrejšim gradbenim postopkom za gradnjo novih taborišč za kokoši in prašiče.

Nekaterim zavetiščem ne bo problem ponovno uspavati psov in mačk, po smernicah, ki se bodo bojda sprejemale v naslednjem koraku. Slednje so v resnici le velik korak nazaj. To vsekakor ni korak naprej k bolj sočutnemu in odgovornem ravnanju z brezdomnimi živalmi. Nekateri bodo pač delovali po sistemu ponudbe, ki jo ustvarja povpraševanje. Za mladiče in zdrave muce in pse všečnih barvnih kombinacij se bo omogočal sprejem. Vendar na podlagi evtanazij tistih pozitivnih na različne hitre (nezanesljive) teste, bolnih, ki potrebujejo malenkost več pozornosti in nenazadnje denarja. In pa seveda starih, ker tisti so že tako ali tako za odpis. Kot nek star predmet, v katerem namesto dodane vrednosti in pristne lepote, vidiš le nepotrebno delo in breme.

Psi in muce z najrazličnejšimi stiskami, kot so nesigurnost, ki temelji na podlagi večletnih negativnih izkušenj t.i. zlorabah s strani ljudi in potrebujejo bistveno več kot "180 dni" za (pre)vzgojo, predvsem pa ustrezno znanje, se bo po smernicah z lahkoto uspavalo... Tako pač ne morejo živeti, ni pošteno do njih, bodo v nekaterih zavetiščih opravičevali svojo nesposobnost, da ne rečemo lenobo.

Namesto, da bi se v okviru novele sprejemale smernice za KAKOVOST dela v zavetiščih, se v prvem koraku drastično znižuje sredstva. Kar definitivno znižuje tudi kvaliteto oskrbe živali. V drugem koraku pa se sprejemajo smernice za hitrejšo eliminacijo vseh tistih najbolj ranljivih...Namesto določanja rokov uporabe, je skrajni čas, da se prične določati kriterije za KVALITETNO oskrbo živali v zavetiščih kot tudi iskanje kvalitetnih domov za živali.

Zavetišče je na poti do svetle prihodnosti zapuščene živali le prehodna postaja, vendar to vsekakor ne pomeni, da živali, ki se znajdejo tam nimajo pravice do okrevanja kot ga potrebujejo.

Čas je lahko torej njihov prijatelj, a hkrati tudi največji sovražnik. Vsi mi, ki se zavedamo problematike zapuščenih živali, pa vemo, da je skrajni čas, da vsak vzame odgovornost v svoje roke in sterilizira oziroma kastrira svoje živali, pomaga ozaveščati, podpira odgovorno posvajanje in čim manj nakupov, če se že mora živali nakljub stotinam tistih, ki čakajo v zavetiščih kupovati, pa naj se to počne izključno in samo od registriranih vzrediteljev. Čas je, da začnemo ukrepati, tam kjer se problematika začne.

Katjuša Rajovec
Zavod Muri

Fotografije: Arhiv Zavoda

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.