KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO

Piše: Vesna Plavec - Društvo za zaščito živali Novo mesto

V preteklem mescu smo bili priča odlovu večjega števila mačk na dveh različnih lokacijah. Mačke so seveda v zelo slabi telesni kondicij zaradi gonitev, pomanjkanja hrane in nenehnega bežanja pred ljudmi, ki jih ne marajo. Če vprašaš po vasi, mačke niso od nikogar in večinoma res niso. Sem pa tja jim vrže kdo kak kos hrane, sicer pa se zadržujejo v okolici hiš, kjer jim ne pobijajo mladičev, kjer jih ne zastrupljajo, preganjajo in jim namerno škodujejo. Vaščani so navajeni takih prizorov, v bistvu so odgovorni zanje, ker take kolonije nikogaršnjih mačkov vedno, vedno nastanejo zaradi nesteriliziranih in nekastriranih lastniških mačk in mačkov. Vedno. Nimamo sploh kaj razpravljati.

Domačini se s prevelikim številom mačk soočajo na razne načine. Še vedno so popularni odvozi mladičev na neke druge lokacije (gozdovi, reke, kontejnerji, parkirišča, mestne vpadnice), odlov s pomočjo lovcev, zastrupitve, streljanje z zračnimi puškami. Kot da so mački največje zlo v vasi.

In zdaj si predstavljajte priseljence iz mestnega okolja, ko se njihovo idilično življenje na podeželju sreča s tem malim kulturnim šokom. Odnos do živali v ruralnih območjih je še vedno večinoma katastrofalen ali pa ga sploh ni. Cele kolonije veterinarsko neurejenih mačk, ki se nenadzorovano množijo, kradejo hrano, urinirajo po fasadah, terasah, kakajo in lulajo po popolnih zelenicah, včasih kakšna mačka celo skoti mladiče ravno v njihovi lopi za drva ali orodje. Veliko teh ljudi se ima za ljubitelje živali, marsikdo ima celo svojo žival, za katero povsem ustrezno in lepo skrbi, ampak resnici na ljubo, nihče ne mara okolice, smrdeče po urinu in obedovanja na terasi z desetimi mački, ki samo čakajo, kdaj bo kaj padlo z mize.

In kot da mačke ne bi bile dovolj, je še vedno veliko psov, ki jih ljudje v takih krajih malo izpustijo, da se »zlavfajo«. Tudi kužki lulajo in kakajo tam, kjer si marsikdo ne želi, še večji problem pa nastane, če imajo »priseljenci« nesterilizirane psice, kar pomeni, da bo večina sosedovih psov bivakirala pred vrati čudovitih novogradenj in glasno izražala svoje nestrinjanje z omejenim dostopom do psice. Marsikomu vse te stvari povzročajo stisko in občutek nemoči. Nekateri pogledajo stran, si naredijo ogrado in zanje problem ne obstaja več. Spet drugi se poslužujejo raznih nelegalnih rešitev, kot je nastavljanje strupov, streljanje, selitev na neznane lokacije. Sem pa tja, pokliče kdo zavetišče ali društvo v upanju, da se bomo odzvali, polovili mačke in jih odpeljali za vse večne čase. Tukaj pa kaj hitro pridemo do paradoksa. Marsikdo ima ogromno pripomb čez slovenska zavetišča, češ da mačke samo uspavajo, da se ne preverjajo oddaje, da se ne potrudijo dovolj s socializacijo in podobno. Ko pa je potrebno odloviti večjo kolonijo mačkov pa jim je povsem vseeno, tudi če jih uspavajo, samo da ne vozijo mačkov nazaj. Večina jih nikakor ne razume, zakaj se mačke sploh vozi nazaj, če jih nihče ne mara in gredo vsem na živce. Ker je to najbolje za živali. Torej tiste, ki so plašne in se ne pustijo prijeti, se odlovi, veterinarsko uredi in vrne nazaj v okolje. Zakaj? Ker to okolje poznajo, vedo kje so skrivališča in zavetja, vedo kje so viri hrane in predvsem poznajo svoj teritorij, ki so si ga že izborili. Ljudje bi najraje mačke kar nekam prestavili, ker mački se pa itak znajdejo. V bistvu se ne. Nova okolica zanje pomeni stres. Marsikdo lahko zaide nekam, kjer ni ljudi, kar pomeni zanj počasno umiranje zaradi pomanjkanja hrane. Marsikoga povozi avto, ker ne poznajo okolice in ne vedo kje so ceste in kje nevarnost, preganjajo jih drugi mački in tako spet ostanejo lačni. Tako dejanje je nekako enako temu, da bi vas nekdo brez vsega zabrisal v neki drugi vasi na cesto in si zdaj naredite in ustvarite novo domovanje iz nule. Če izhajamo zgolj iz človeškega ega češ: »Kako sem jaz bogi, ker imam pred hišo pet lačnih mačkov, ki vsi zgledajo totalno grozno in bolno.«  In se odločimo, da bomo zdaj točno te mačke odselili nekam drugam, samo da ne bodo več pred našim pragom, nas bo to kaj kmalu udarilo po glavi. V takih vaseh, kjer je večje število neurejenih mačk, vam selitev ne pomaga prav nič. Ker ko odstranite pet mačkov iz neke lokacije, se bo tja naselilo pet novih iz bližnje okolice. Edina in smotrna rešitev je ta, da se mačke odlovi, ustrezno oskrbi in se jih redno hrani in opazuje. No v bistvu obstajata še ena rešitev, ki pa se je ne poslužuje skorajda nihče od novo priseljenih, kaj šele kdo od »staroselcev«. Prijava vseh sosedov, ki imajo veliko število nesteriliziranih in nekastriranih mačk. Ker spet pridemo do svojega krasnega ega. »S sosedi se pa ne bom prepiral, ker jih bom morda kdaj kaj potreboval in ker moramo imeti lepe sosedske odnose. Aja živali trpijo? Ah, bomo že kako drugače rešili. A jih ne bi vi odpeljali? Meni gredo res na živce. Pa sosed je rekel, da on jih ne bo hranil in da naj tudi kar vse odpeljemo kamor želimo in zahvalil se je, ker ste poskrbeli še za njegovo mačko. Ampak prijave pa res ne bi dajali, ker bodo vedeli, da smo bili mi. Ne bi se šli tako na grobo.« To so najbolj pogosti razlogi za to, da se ljudje ne odločijo za prijave.  

Začarani krog, ki bi ga s skupnimi močmi rešili z lahkoto, ČE bi ljudje že ob prvi nikogaršnji mački poklicali zavetišče ali društvo. ČE bi ljudje poklicali, ko opazijo večje število mačk, ki so suhe, boječe, z mladiči. ČE bi ljudje prijavili vse sosede, ki imajo ne sterilizirane, nekastrirane mačke in ki se potem razmnožujejo in migrirajo po celi vasi, hkrati pa delajo probleme še drugje, ker se vedno najde kdo, ki jih odlovi in reši problem po svoje. Želimo si, da bi bilo več takih priseljencev kot je gospa, ki nas je enkrat poklicala in prosila za pomoč pri odlovu nikogaršnjih mačk. Posodili smo ji opremo in je mačke sama polovila in jih odpeljala na veterino, kar nam zelo olajša delo. Predvsem pa nas je navdušila njena zgodba. Namreč takoj ko se je priselila na Dolenjsko, je podala prijavo za soseda, ki je neprimerno skrbel za ovce. Živali so mu odvzeli in gospod je dobil kazen. Ko so sosedje začeli obrekovati, da je nekdo dal prijavo pa je pred vsemi povedala, da je bila to ona in da če še koga vidi, da bo grdo ravnal z živalmi, da bo prijavila tudi njega. Gospa ni razmišljala, kaj bodo rekli sosedje, njej je bila na prvem mestu dobrobit živali. Ker vedno, ampak res vedno so one tiste, ki potegnejo iz celotne zgodbe tisto najslabše. Niso same krive, da so na neki lokaciji, niti niso zlobne in ničesar ne počnejo zanalašč ali iz hudobnosti. Tako kot vsi iščejo toplino, družbo, hrano in zavetje. Zunanje mačke so že tako in tako izpostavljene številnim nevarnostim in potem imajo še to nesrečo, da se v njihovo okolje priseli nekdo, ki jih ne prenese. Hodijo mimo njih, ampak jih prezirajo, celo sovražijo. Nič krive, nič dolžne. Ker nekdo živi v prepričanju, da če oddajo vse mladiče to pa res ni nobenega problema. Ker nekdo živi v prepričanju, da v naravo pa ne bomo posegali in sterilizirali in kastrirali mačkov. Ker one pač samo živijo kolikor najbolje vedo in znajo v različnih sovražnih okoljih. So kot neka skupina klošarjev ali pa beguncev. Nihče jih v resnici noče, nihče jih v resnici ne mara za sosede, ampak ti ljudje obstajajo in potrebujejo pomoč. Tako kot obstajajo te mačke in vse kar potrebujejo one je redna hrana, veterinarska oskrba in zavetje. Če bi vsak pustil pred vrati le eno posodico briketov pa uredil eno zavetje, bi bilo drugače. Predvsem pa smo spet pri tistem, kar v eno pišemo in govorimo že bog si ga vedi koliko let, pri sterilizaciji in kastraciji. Mačk je povsod preveč in vsako novo leglo je nepotrebno in odveč. Zato dajmo biti strpnejši do živali in malo manj strpni do ljudi, ki ne poskrbijo za svoje živali. Dajmo negativno energijo usmerjati v tiste, ki so dejansko problem, ne pa v živali, ki so posledica neodgovornih ljudi. Naslednjič, ko boste metali copat v ubogo mačjo mamo, ki išče hrano za mladiče, pojdite do soseda, za katerega veste, da ima neurejen mačke in mu povejte, da če jih ne misli urediti, da ga boste prijavili na inšpekcijo. Dajte svoj ego usmeriti v dobrobit živali ne pa v lastno udobje in v podporo neodgovornežem.

Vesna Plavec

 
Foto: DZZŽ Novo mesto

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.