Ko smo pripravljali uvodne besede za predavanje o vzgoji psov, na tematiko Pes in otrok, nismo vedeli ali se na srečanju dotaknemo tudi teme, ki zadnje dni razburja slovensko javnost. Pa je v naš elektronski naslov že dopoldan prišla anonimna izpoved... Naš namen ni bil spremeniti namen in vzdušje srečanja, ki je bilo pozitivno in vzgojno naravnano, vseeno pa smo se odločili, da se v uvodnem delu prireditve sliši tudi nekaj misli o aktualni temi. Pismo objavljamo v celoti, tako, kot nam je bilo poslano:

Zapisano je bilo:

"Kot veste te dni Obalo pretresa novica, da naj bi upravljanje lokalnega zavetišča prevzela komunala. Prevzem, ki vse bolj vleče na politično plat in interes posameznikov, je v javnosti požel veliko zanimanja. Intervjuji, izjave in nenazadnje soočenja, ki jih predsednica Obalnega društva proti mučenju živali Andreja Bogataj, vsak dan opravlja, niso ostali neopaženi.

Jaz pa vsak dan priznam včasih tudi potočim solzo, pomislim na živali. Vse tiste kosmatince, ki v kletkah čakajo na svojega novega skrbnika. Za tiste štirinožce z ganljivim pogledom, ki verjamejo v lepšo prihodnost in ki nam vedno znova  vračajo zaupanje ter neizmerno spoštovanje oziroma naklonjenost. Mi pa njim (pre)mnogokrat ravno nasprotno. Nasilje, hinavščina in praznjenje slabe volje nad tistimi živimi bitji, ki naj bi bila naš najboljši prijatelj.

Psi v azilu v Dvorih pri Sv. Antonu, so ravno taki. So zapuščeni psi, ki pozabijo na preteklost in posvojitelju dajejo novo priložnost. Priložnost, ki jim jo nekateri posamezniki, kot izgleda želijo vzeti. Posamezniki, ki tistim psom, ki svoje priložnosti niso dočakali v zakonskih 30 dneh, ne privoščijo pasje sreče. Posamezniki, ki bodo namesto številnih lepih zgodb posvojenih psov ali števila sprehodov z azilanti, šteli papir, ki je sveta vladar. Posamezniki, ki svoj prevzem branijo s strokovnostjo, ne pa z izkušnjami na področju upravljanja zavetišča in dolgoletnim delom, ki ga beležijo trenutni upravljavci. In nenazadnje tisti, ki bodo morda s tem prevzemom razširili svojo pridobitno dejavnost in pse prepričali, da jim bo bolje. Bojim se, da z napovedjo, da ne bodo trpeli, saj imajo v predalu dovolj injekcij z uspavali.

Govoriti o tem kaj je prav in kaj ne, oziroma kdo je primerna oseba za vodenje azila, ni prav, pa niti sam ne vem. Vem pa, da je Obalno društvo proti mučenju živali v svoji desetletni poti, dokazalo in pokazalo mnogo zgodb ter načinov, da zapuščenim psom in mačkam lahko damo upanje. Upanje, da verjamejo v nas ljudi, ki jih na eni strani ubijamo, na drugi pa rešujemo.

Žal mi je, da so oni vedno v sredini in čakajo. Tako kot zdaj čakajo psi v Obalnem zavetišču, tisti usodni dan, ko bodo vedeli kakšen način življenja jim bo določala nova glava družine. Pa je prav, da usodo več kot 60ih psov prepustimo negotovosti? Da jih prepustimo strokovnosti, ki ji večina posameznikov in javnosti, vsaj po zapisanih izpovedih na spletišču, ne verjame in je ne opazi?  Veliko vprašanj, ki morajo dobiti odgovor. Dobiti morajo epilog. Upam, da v dobro živali."

Dovolite pa nam, da tej izpovedi dodamo in se navežemo na srečanje: zdi se nam, da včasih več vzgoje potrebujemo mi ljudje!