Piše: Lina Debeljak -  Društvo za zaščito živali Novo mesto

V zadnjih tednih se pri nas veliko šušlja, govori, jezi in komentira situacijo tropa potepuških psov, ki se gibljejo v okolici. To dogajanje me je navdahnilo k ponovnemu razmišljanju o določenih vidikih zaščite živali.

Naj na hitro povzamem zgodbo. Gre za skupino psov, ki se že več mesecev gibljejo v okolici mesta, občasno tudi v neposredni bližini stanovanjskih stavb. Skoraj zagotovo prihajajo iz romskega naselja, ni sicer izključeno, da se jim kdaj ne pridruži tudi kakšen lastniški. So zelo plašni, v enem dnevu pa prehodijo zelo velike razdalje, nikoli se ne zadržujejo na istem mestu. Posledično jih je skoraj nemogoče uloviti, lokalna skupnost pa se želi problema rešiti kar čimprej. Marsikdo od lokalnih prebivalcev jih sicer ni še niti videl, olja na plamen pa so prilile že številne objave na socialnih omrežjih in medijih. Detajli niti niso bistveni, morebitne rešitve za problem smo predstavili že v posebni objavi na naši strani, kogar bi zanimalo. Tukaj bi rada zgolj na splošno orisala, kako doživljam(o) takšne situacije.

Lahko začnem s tem, da se mi zdi interesantno, kako je en trop psov kar čez noč postal katastrofa v veličini cunamija. Ti psi so se tam prvič pojavili že vsaj eno leto nazaj, verjetno še več (prav gotovo pa kakšni drugi, če ne ravno ti). Takrat se ni nikomur zdelo nič sporno. Pravzaprav obstajajo tudi objave na socialnih omrežjih, ko so bili najditelji (oz. tisti, ki so jih opazili in fotografirali) pozvani, naj o podrobnostih najdbe obvestijo zavetišče, pa so odgovorili, češ, saj se samo malo sprehajajo. To je pri nas dejansko klasičen odziv ob pogledu na tavajočega psa - »je šel malo na potep«. Nikogaršnje mačke pa so tako ali tako nevidne, dokler ne začnejo markirat po fasadi. Marsikateri domačin še zdaj pove, da psov še ni nikoli videl, da je za to prvič prebral v »cajtengu«. Sicer verjamem, da so mediji zadevo objavili dobronamerno, pa vendar so s tem dosegli kontra efekt. Ljudje so postali neučakani in prestrašeni, kar k razrešitvi situacije ne pripomore kaj dosti. Kar zanimivo, kako nihče ne pomisli, da je tavajoče pse treba spraviti na varno, dokler se ne spomnijo, da je mogoče lahko ogrožena njihova lastna varnost.

Nadaljujem pa kar z dejstvom, da to ni nek osamljen primer, gre za širšo sliko, ki je problematična po celi Sloveniji, v bistvu po celem svetu. In kakor sicer rada pravim, da je treba posledicam poiskati vzroke in se prebiti do začetka, tukaj pravim, da bi lahko vrtali do Adama in Eve nazaj, da bi ugotovili, kje se je zalomilo. In to morda niti ni več bistveno, oziroma naj se s tem bavijo morda antropologi, mi zdaj smo, kjer smo. Pogrnili smo na izpitu človečnosti,

In kdo je odgovoren? Mi smo. Jaz sem, ti si, oni so. Najbolj me jezi, ker tako radi prelagamo vse na nekoga drugega. Država je vso skrb za zapuščene živali zvrnila na lokalne skupnosti, ki mnogokrat niso na tem področju dovolj informirane, da bi se s problemom uspešno spopadale, da o tem, da nimajo volje in se jim to sploh ne zdi pomembno, ne izgubljam besed. Ljudje se potem jezijo na »občinarje«, ti pa potem za vse krivijo svoje koncesionarje, torej zavetišča. Za skupino sosedovih mačk, ki so se prekomerno namnožile in zdaj »kopljejo po mojem vrtičku«, so krivi vsi drugi, samo jaz ne, ki nisem soseda pravočasno pozvala k sterilizaciji ali ga prijavila. Sosed bo rekel, da je kriv tisti, ki je muco spustil ven, da se je potem »pritepla« k njemu in tam ostala, ne pa on sam, ki ni muce takoj odpeljal v zavetišče ali pa na sterilizacijo, če jo je mislil obdržati. Bog ne daj, da bi slučajno kaj krivde nosili tudi tisti, ki imajo sicer »zaželena« legla mladičev, pa vendar gre za neodgovorno t.i. dvoriščno vzrejo. Potem pa še klasika, v usodo vdani pesimisti - »saj tako ali tako ne bo nič boljše, inšpekcija itak nič ne naredi«. Za kaznovanje kršiteljev je odgovorna veterinarska inšpekcija, kar je sicer v redu, se pa zatakne, ko jih pri delu začne ovirati medla zakonodaja in neskončno dolgi postopki in procedure. Tudi med njimi se gotovo najde kakšen lenuh, ampak v osnovi menim, da je problem v birokratizaciji oziroma premajhnih kadrih. To samo po sebi pa še ne pomeni, da ne prijavljajmo, kadar utemeljeno sumimo, da se dogajajo kršitve in imamo za prijavo vse potrebne informacije. Dokler bomo samo nemo stremeli predse, zmigovali z rameni in prelagali odgovornost na nekoga drugega, ne bo nobenih večjih pozitivnih sprememb. In le-te so še kako potrebne, vsi skupaj moramo začeti z aktivnim reševanjem te zagate, preden bo zares postala neobvladljiva.

Vsaj v grobem bi morala pri reševanju živalske problematike vodilno vlogo prevzeti država. Morda ne pri konkretnih akcijah, ampak vsaj kot nek povezovalni člen med posameznimi organi, organizacijami, zavetišči in lokalnimi skupnostmi ter kot nosilka določenih stroškov, ki bi se morali poenotiti. Zavetišč v Sloveniji je premalo oziroma so premajhna, pokrivajo prevelika območja, ki so nemalokrat zelo problematična. Različne cene storitev v posameznih zavetiščih so sicer razumljive, lahko gre za odstopanja na podlagi kvalitete opravljenih storitev. V praksi pa to pomeni, da občine izbirajo svoje koncesionarje na podlagi cenovne ugodnosti, ne pa tudi efektivnosti. Nihče drug kot nek državni organ ne more narediti tako korenitih sistemskih sprememb. Te ideje so še v oblakih in gotovo izvedba ne bo enostavna, je pa nujno potrebna, če želimo kakšno izboljšanje na področju dobrobiti živali še preden se Zemlja začne vrteti v obratno smer, kajti tako ali tako gre za tek na dolge proge.

Ne mislim sicer, da se pri nas položaj živali, denimo v zadnjih 20 letih ni nekoliko izboljšal. Pravim samo, da se premikamo po polžje, medtem ko se nam v resnici že močno mudi. Dolgoročno bo sicer najbolj pripomoglo prav odgovorno in skrbno lastništvo in empatičen odnos do pomoči potrebnih. Mogoče se bo za to morala zamenjati kar cela generacija ali dve, saj so te reči že premočno zakoreninjene v mentaliteto starejših skupin. Po drugi strani pa je tudi med mladimi opaziti veliko brezbrižnih, zato ne gre računati na to, da bo te »rane« zacelil čas. Še posebej počasi, ali pa sploh ne, se stvari premikajo v romskih naseljih, kjer drugje pa mogoče pri kakšnih drugih marginaliziranih skupnosti. Ti ljudje imajo že tako mnogo slabšo štartno pozicijo kar se tiče odnosa do živali, osveščati in poučevati o tem pa jih je zelo težko. Po navadi se še najbolj obnese prenašanje informacij »od ust do ust«, kar pri njih ne pride v poštev, saj so redko kdaj vpeti v komunikacijo z ljudmi, ki so o tem že poučeni. Marsikdo pravi, da je namesto korenčka potrebno uporabiti palico, sama pa dvomim, da bi to samo po sebi naredilo kakšen čudež. Tudi inšpektor ne more sprožiti postopka zoper vsakega posameznega Roma, ravno zaradi prej omenjene birokratizacije, saj bi to pomenilo neskončno ur dela z malo efekta. To, da jih kaznujemo za neprimerno ravnanje z živaljo, je prvi korak, ampak če jih vsaj večji del ne bo osvestil, zakaj je to sploh narobe, nismo naredili veliko. Zavetišča na primer lahko naredijo akcijo in od-lovijo veliko število psov v romskem naselju in s tem preprečijo da bi le-ti začeli uhajati iz naselja in bezljati po mestu. Ne more pa zavetišče poučevati Romov o odgovornem lastništvu. Dolgoročno rešitev vidim v sodelovanju zavetišč, inšpekcije in drugih organov, lokalne skupnosti in organizacij, povezanih z varstvom živali in ljudi. Pri tako veliko vpletenih (ki pa so vsi nujno potrebni za uspeh tovrstnih akcij) pa manjka nekdo, ki jih bo nadzoroval, vodil in povezoval in to je tisto, kar bi morala prevzeti država.

Lahko se vprašamo tudi, kaj potem z vsemi temi od-lovljenimi psi. V veliki meri gre lahko za pse, ki so plašni, niso navajeni rokovanja, kaj šele poslušnosti; kar je posledica neustreznega ravnanja z njimi v preteklosti in pomanjkljive (ne)socializacije. Če dodamo še, da so nekateri od njih veliki, stari ali bolni, lahko na hitro izračunamo, da gre za pse, katerim je težko poiskati nove domove. Prepoved evtanazije zdravih psov v zavetiščih je bilo nekaj, za kar smo vsi navijali dolgo časa in smo se te zmage zelo veselili. Hkrati pa smo že pred sprejetjem novele zakona o zaščiti živali opozarjali (tako naše društvo kot še marsikatero), kaj bo to potegnilo za sabo. Ali je životarjenje v boksu zavetišča do naravne smrti res boljša alternativa? Sicer ne enačim vseh zavetišč niti ne trdim, da so bivalne razmere v nekaterih zanalašč takšne kot so. Zdaj se že ponavljam, ampak omejeno število namestitvenih mest v slovenskih zavetiščih pač ne more sprejeti neomejenega števila živali, prav tako omejeno število zaposlenih v zavetišču ne more opraviti neskončno ur dela. Zato še enkrat poudarjam, da so spremembe nujne na državni ravni.

In kaj je država? To smo mi.

Lina Debeljak,

za Društvo za zaščito živali Novo mesto

Foto: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.