Pred slabim mesecem dni se je zgodila »senzacija« na področju zaščite živali. Ne, ne govorim o novem zakonu ali čudežni spremembi v vsesplošnem odnosu do živali, pač pa o zloglasnem odvzemu goveda v okolici Krškega. Toliko prelitih besed na temo živalske problematike že dolgo nismo bili deležni, ampak seveda ne v njihovo korist. Tako kot že leta in leta se zopet ukvarjajo s človeškimi »žrtvami«, če jih sploh lahko tako poimenujem. Tokrat so z vsemi razpoložljivimi sredstvi manipulacije, izkrivljanja resnice v prid kmetu naredili senzacionalne članke z udarnimi naslovi in napol resnično vsebino, ki že diši po domišljijskih spisih. O etiki novinarjev na tem mestu ne bi zgubljala besed, se mi zdi pa celotna situacija zaskrbljujoča.

Nenehno se iščejo grešni kozli, da se jih pribija na tnalo. Ljudje hrepenijo po nasilju, grabijo laži in jih predstavljajo za sveto resnico, nihče pa se ne vpraša, kdo od vseh vpletenih je dejanska žrtev. Tokrat so vso pozornost z občutno neprimernih življenjskih prostorov za živali preusmerili na nepopolno izpeljan postopek pri odvzemu. In zdaj se cela ljuba Slovenija ukvarja le s tem, kako se je kmetu zgodila krivica. Najbolj banalna novica, ki sem jo zasledila, je bila ta, da so to isto govedo že zaklali in da kakšna grozna škoda je to. Kot da je kmet imel namen te krave obdržati do naravne smrti in kot da njemu niso del zaslužka in iz njega veje ena sama ljubezen do teh živali. Resno se vprašam, kam točno gremo s tako mentaliteto, ki je vidna na več področjih, ne samo pri vsej tej gnojnici, ki se trenutno zliva okoli tega primera. Resno me skrbi za dobrobit vseh živali, ker dejstva na terenu tako bodejo v oči in še bolj v srce, da me ob prebiranju komentarjev po raznih socialnih medijih, po vseh prebranih člankih mine do kakršne koli interakcije z ljudmi. Sprašujem se, kam so se izgubili kmetje, ki so svoje živali poznali po imenih, ki so jih spoštovali, jim nudili dostojno življenje do njihovega zadnjega diha? Vse več je zgodb, v katerih so živali konkretno zanemarjene, mučene, psihično uničene, v popolnoma neprimernih pogojih za življenje. In mi? Mi se ukvarjamo s procesnimi napakami? Sistem se sesuva.

Zavetišč je premalo, živali absolutno preveč, nihče pa si ne nalije čistega vina in prizna, da smo za vse skupaj krivi zgolj in izključno posamezniki. Kateri del krivde nosimo, sem napisala že v nekaj kolumnah, če ne že kar v vsaki, ampak utrjevanje določenega znanja menda ni škodilo še nikomur. Če bi se kot posamezniki nehali do živali obnašati kot do stvari, bi bila situacija dandanes bistveno drugačna. Tako pa imamo še vedno cel kup ljudi, ki si živali izbira zgolj in samo na podlagi videza, brez tehtnega razmisleka, ali ji lahko nudijo primerne življenjske pogoje in ali sploh imajo čas in voljo za skrb za še eno bitje. Imamo tudi cel kup ljudi, ki zavestno razmnožuje svoje živali, jih prodaja za določene zneske, ker je pač denarni vložek bistveno nižji od izkupička. O tem, kako se takim živalim godi, smo ravno tako že pisali. Imamo cel kup ljudi, ki si živali omislijo v nekem trenutnem navdušenju, ne da bi poznali osnovne zadeve glede oskrbe, glede logističnih težav, do katerih pride, če imaš doma recimo velikega psa in želiš na dopust ali pa zboliš in zanj ne moreš primerno skrbeti. Takih različnih kupov ljudi je ogromno. Ogromno preveč. Sploh če stopiš ven iz okvirja reševanja zgolj mačk in psov.

Problematik na področju živalstva je veliko. Mediji pa se ukvarjajo z napakami v postopku, s škodovanjem prostovoljcem, ki na terenu preživimo bistveno več časa, kot bi nam ga bilo treba, in podpihujejo neznanje in ploskajo slabi oskrbi. Ljudje pa seveda verjamejo, delijo take novice, ker se nihče ne vpraša, kdo točno pa je v vseh teh situacijah žrtev? Ker ne vem, ali so vsi slepi ali sem jaz tako zelo čudna, da vedno vidim le tiste uboge oči, ki ne znajo našega jezika, in ko je stiska tako velika, da je ne zmorejo več, se ali vdajo v usodo in postanejo povsem apatične ali pa napadejo, kar pa v večini primerov za sabo potegne njihov konec. Kar je morda še tisti najlepši del v vsej njihovi bedi, ki jim jo je povzročil človek. Resno se sprašujem, kam vse to vodi? Ker jaz iskreno nimam več energije za prerekanje z ljudmi, čeprav sem ena glavnih »gobezdal« v Facebookovih skupinah.

Vedno večkrat se vprašam, kak smisel ima vse skupaj? Kaj bom dosegla s prerekanjem z ljudmi, ki ne razumejo? Sprašujem se, kako in kdaj bi razumeli? Kaj sploh lahko še posameznik naredi, da bi se karkoli spremenilo na bolje za živali? Razdajam svojo energijo na vse možne konce, da bi bilo vsaj malo bolje in drugače, hkrati pa me je prvič po desetih letih intenzivnega dela prostovoljstva na področju živali minilo. Minilo me je, da bi se sploh še kakor koli ukvarjala z ljudmi, ampak pri tem »delu« je to misija nemogoče. Nenehno si v stiku s primitivnim mišljenjem, ki ga ne more spremeniti nobeno dejstvo, nobena resnica, ker obstaja zgolj in samo tista njihova resnica in prav. Tukaj ni prostora za empatijo, ne do ljudi, kaj šele do živali. Poslušati moraš toliko enih grozot, ampak na koncu moraš biti tiho, ker se osredotočiš na živali, ki so tukaj in zdaj in ki potrebujejo tvojo pomoč. Tolikokrat moraš utišati svoja načela in prepričanja, da se potem vprašaš, kje je tista meja, ko boš rekel stop, konec, adijo, ne grem se več. Jaz sem zelo blizu temu izhodu, saj je končni izkupiček v dobrobit živali mizeren v primerjavi z vsem, kar vložim v to, da neko žival rešim. Večina nas se tolaži, da ti je ob hvaležnosti rešenčkov vse povrnjeno, vendar na nas še vedno ostane skrb zanje, tisti grenak priokus, ko se jim kaj zgodi, ker si jih oddal nekomu, ki se ni držal dogovorov. Ali pa ko neke situacije ne moreš rešiti, ker nimaš pogojev za to, ali pa ko si ljudem zaupal, oni pa to zaupanje izdajo.

Vedno znova se sprašujem, kakšen smisel ima vse to naprezanje, pisanje, kreganje, reševanje, ko pa je to vse skupaj samo gašenje požara z vodnim balončkom. O nekih alternativnih rešitvah razmišljam že zelo dolgo, zaenkrat pa me vse poti vodijo do tega, da brez spremembe odnosa do živali ne bomo prišli nikamor. Stanje na vseh področjih živalske problematike je vse slabše, zakaj je tako, težko odgovorim, vem pa, da se ne živalim in ne nam ne piše nič dobrega, če bomo nadaljevali s tako mentaliteto, kot jo imamo sedaj. Dokler se bo napadalo tiste, ki pomagamo živalim in jim privoščimo vse najboljše, in fokus ne bo na posameznikih, ki so slabo skrbeli za živali, ne bo nič drugače. Prostovoljci bomo prenehali s temi nesmiselnimi besednimi boji in zavrnili prevzemanje odgovornosti za tiste, ki si tega ne zaslužijo. Mislim pa, da je vsaj nam jasno, da bodo na koncu spet nastradale živali.

Zato vas vprašam, kdo točno je tukaj nor in v kakšni družbi si želite živeti, če podpirate krivice in neprimerno oskrbo, s tem, ko podpirate kmeta, ki so mu živali odvzeli, in podpirate medije, ki širijo laži in nestrpnost? Kaj hitro se lahko zgodi, da boste vi na njihovi brezčutni in neetični tapeti. In verjemite, da si nihče ne želi biti na tisti strani.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.