V prvem delu smo spoznali, kako je Nuša spoznala psičko Kiro v zavetišču, kjer je bila zaprta skoraj dve leti. Kljub oviram in nerazumevanju oskrbnikov je Nuša za Kiro naredila prvi korak k svobodi – sprehod, ki ji je odprl svet vonjav, gibanja in ljubezni, četudi za kratek čas. V drugem delu zgodbe pa se Kira končno znajde v novem domu. A prehod v boljše življenje ni bil preprost.

Vedela sem, da ne bo živel večno, a sem bila vseeno prepričana, da dajem svojemu psu toliko ljubezni, da bo živel vsaj dvajset let. Pa se mi želja ni uresničila in Ego me je zapustil julija 2024. Človek se na to nikoli ne more pripraviti. In z njim je umrl en del mene. Pravzaprav sem svojo egoistično plat izpustila in mu dovolila oditi šele, ko mi je prijateljica rekla: "Odreši ga, reši koga drugega..."

Lahko me obsojate, ampak že dan po njegovi smrti sem se odločila, da naša hiša ne bo prazna. Bil je 3.8.2024, ko sem šla v Trebnje po Kiro. Dolgo je bila že tam, bila je velika in na videz prav nič lepa. Vzela jo bom, ker jo nihče drug noče. Glede njene lepote sem se zelo motila - v vsej svoji "pasji karieri" še nisem slišala od mimoidočih toliko pohval na videz psa. No, o tem, da je mešanka z avtohtono slovensko pasmo, Kraškim ovčarjem, nisem razmišljala. Mislila sem, da imam ogromno znanja o psih. Danes vem, da se znanje meri šele, ko človek vzgaja "zahtevno" pasmo. Nikoli ne bom pozabila besed "oskrbnika" iz azila: "Ta pes nič ne laja." A o tem kasneje.

Bilo mi je hudo, ker v avto nikakor ni hotela iti. Potem pa jo je "oskrbnik" zagrabil in v sekundi je bila v avtu. Ker je bil poletni dan, sem ji odprla okna, a po nekaj metrih vožnje je bila s sprednjimi tacami že zunaj. Vso pot je bila zelo živčna in vse do Ljubljane se ni umirila. Ko smo jo prvič spustili na vrt za hišo, je živčno tekala gor in dol in kmalu zagledala svoje nove družinske člane - na enem delu vrta imajo namreč domovanje naši trije veliki kunčji otroci. Vsi trije rešenčki, ki dobesedno uživajo na dvajsetih kvadratih zajčjega raja. Žal ne vem, kaj si je mislila Kira - da so igrače ali plen, ampak na vsak način je hotela k njim in soočili smo se s prvo težavo. Če ne želimo tvegati, je treba kuncem povišati ograjo med njimi in Kiro. Trajalo je dva tedna, da jih je sprejela in se ni zaganjala v njihovo ograjo vsakokrat, ko je bila na vrtu.

Mislila sem, da je največji problem mimo. Kmalu sem ugotovila, da je morala biti v preteklosti zelo maltretirana. Ko sem samo prijela v roke metlo, grablje ali lopato, je letela stran kot šiba. Na sprehodu ni upala mimo ljudi s pohodniškimi palicami. Nekega dne, ko sva se sprehajali, je gospa pred blokom obesila tepih in ga čistila s kloferjem. Kira se je obrnila in tekla stran, da sem jo komaj zadrževala na vrvici. Ker v zavetišču o njej nisem dobila niti ene same informacije, sem poklicala in jih povprašala.

Rečeno mi je bilo, da je prišla k njim z inšpekcijsko odločbo, odvzeta je bila torej svojemu lastniku in ni mi bilo več treba spraševati zakaj. Da v Sloveniji inšpekcija vzame psa, moraj biti nekaj res zelo narobe. Psi so bili del družine že celo moje življenje. Pravzaprav niso bili ravno del družine, saj so bili vzgojeni s fizično silo in z namenom, da čuvajo hišo. Prvi pes je odraščal z mano, drugega je oče pripeljal domov kljub temu, da se s tem njegov oče ni strinjal. Zgodovina se je ponovila, saj sem sama naredila isto.

Oče je jasno povedal, da pri hiši ne bo več psov. Od sedaj naprej me bodo razumeli le redki, a jaz si življenja brez psa ne predstavljam in sem Kiro pripeljala na lastno pest. Ne, z očetom se ne da pogovarjati, zato tega nisem niti probala. Sem pa jo pripeljala medtem ko je bil na dopustu, saj sem želela, da je menjava lokacije za njo čim lažja. Danes vem, da to ni bilo pametno - kajti, ko se je po dopustu od nikoder prikazal človek in so se pojavili v hiši novi zvoki, katerih prej ni bilo, je Kira to dojela kot da je prišel tujec, pred katerim nas mora obvarovati. Tako je začela lajati vsakokrat, ko je v spodnjem nadstropju zaslišala očetove korake in odpiranje vrat. Težko pišem o tem, kako je bilo, ko je izvedel za Kiro. Ne bom ponavljala kletvic in poniževalnih besed, na kratko - zahteval je, da gre pes stran...

Se nadaljuje...

Bralka Nuša

Fotografija: osebni arhiv bralke

Povezane vsebine: 1. DEL – Zavetišče Meli, Trebnje