Z veseljem delimo zgodbo naše bralke Nuše, ki nas bo v naslednjih desetih delih popeljala skozi potovanje, polno presenečenj, vzponov in padcev, v iskanju najboljšega doma za psičko Kiro. Po mesecih stresa in preizkušenj je Nuša bogatejša za številne izkušnje in čudovite ljudi, ki ji na tej poti stojijo ob strani.

Prvi del, naslovljen "Zavetišče Meli, Trebnje," nas bo popeljal k začetku te ganljive poti, kjer spoznamo, kako se je Nuša srečala s Kiro in njenim posebnim navdušenjem, ko je prvič okusila prostost. Vsak nov del pa nas bo popeljal skozi različne izzive in odločitve, ki jih je Nuša sprejemala v svojem prizadevanju, da Kiri najde pravi dom.

1. DEL – Zavetišče Meli, Trebnje

Pred točno enim letom sem jo spoznala. Zbirali smo donacije za Pasji azil Meli v Trebnjem. Azil zato, ker to po mojem skromnem mnenju pač ni zavetišče. Težko se je bilo dogovoriti že za dostavo donacij, dobila sem občutek, da jim te kaj dosti ne pomenijo. Ko sva prišli s prijateljico v Trebnje, pa sem ugotovila, da tam potrebujejo vse kaj drugega kot brikete.

Pričakal naju je nič kaj simpatičen moški, ki je bolj spominjal na mesarja kot oskrbnika. Da bi si ogledali živali - ni šans. Da bi kakega psa sprehodili - kje pa. Pa sva spremenili taktiko in se zlagali, da se zanimava za posvojitev. Pripeljal je - kot je povedal - najmanj problematičnega psa, 3-letno psičko Kiro in nama dovolil, da se na kratko sprehodimo, saj so se ostali psi tako drli iz boksov, da je bilo že kaotično. Ne znam ubesediti Kirinega navdušenja, ko je prišla izza ograje zavetišča - videlo se je veselje, gobček je imela ves čas pri tleh in obnašala se je, kot da je na sprehodu prvič in zadnjič - hodila je levo in desno, navdušeno vohala po tleh, vmes pa dobesedno pogoltnila vsak priboljšek, ki je padel iz mojega žepa. Šele ko smo se vračali po isti poti, si je vzela čas, se vrgla na hrbet in se pustila pobožati. Nazaj v zavetišče je šla brez problema, kar mi je dalo vedeti, da boljšega doma še ni spoznala in, da mora biti tu že zelo dolgo. Kasneje sem izvedela - skoraj dve leti. Dve leti v boksu in občasnim izpustom v majhen ograjen prostor, medtem, ko jim čistijo bokse. Za tistega, ki še ne ve - Meli Trebnje je eden redkih, če ne edini azil, kjer psov ne sprehajajo. Pa ne, ker ne bi imeli ljudi za to. Sama sem se večkrat ponudila, da bi prihajala brezplačno iz Ljubljane, ampak me niso sprejeli, ker jim to pomeni dodatno delo, od katerega nimajo nobenih koristi.

Vedela sem, da zavetišče vodijo ljudje, ki imajo lovke na vseh pomembnih državnih funkcijah, a sem vseeno poskusila pisati na različne naslove, tudi občino. Brez odziva. Direktor zavetišča me je celo obtožil, da zaradi mene Kira ni šla v nov dom - ker sem se zlagala, da se zanimam zanjo (da bi jo lahko sprehodila), so zavrnili potencialnega posvojitelja...ki je klical ravno takrat...si morate misliti, kakšno naključje je to?

O tem, da bi Kiro posvojila, nisem niti razmišljala, saj sem imela doma bolnega pasjega 14-letnika, ki poleg zdravstvenih težav ni maral drugih psov. Se mi je pa nežna duša usidrala v srce in sem v naslednjih mesecih - ker so mene tam že poznali - prosila svoje prijatelje, da so prišli v zavetišče pod pretvezo, da se zanimajo za psa, da smo jo lahko sprehajali.

Se nadaljuje...

Bralka Nuša

Fotografija: osebni arhiv bralke