Podobno kot se povečuje povprečna življenjska doba pri ljudeh, opažamo to tudi pri psih. Zato je vse več pasjih seniorjev, se pravi, pasjih starostnikov, ki potrebujejo specifično, svojim letom in splošnemu stanju primerno ravnanje.

Daljšo življenjsko dobo psov lahko na splošno pripišemo bolj kakovostnemu načinu življenja, kamor sodijo različni dejavniki, kot na primer:

1. bolj kakovostna prehrana,

2. boljša zdravstvena oskrba (vključno z rednimi pregledi pri veterinarju, s preventivnimi zdravstvenimi ukrepi, kamor sodijo različna cepljenja in odpravljanje notranjih in zunanjih zajedavcev …),

3. spremenjen način bivanja,

4. več znanja o duševnih in telesnih potrebah psov ...

Bolj kakovostna prehrana. Psom smo nekoč dajali predvsem ostanke naše, človekove hrane, ki pa za pasji organizem večinoma ni kdove kako primerna. Dandanes pa dobivajo naši hišni ljubljenci večinoma tovarniško pripravljeno hrano, ki pa je zelo različne kakovosti. Prehrana hišnih živali, še zlasti psov, je namreč že dolgo pomembna komercialna dejavnost, ki prinaša proizvajalcem in prodajalcem velike dobičke. Ob raznoliki ponudbi se skrbniki psov kar težko znajdemo, hrano za svoje hišne ljubljence pa radi kupujemo predvsem z očmi (ljudje smo pač vizualna bitja), z nosom in na podlagi reklamnih sporočil. Hrana za pse, ki je za naše oči prijetnega videza in za nas privlačnega vonja pa ni nujno tudi najbolj primerna za našega štirinožca. Po neuradnih podatkih skrbniki večino hrane za pse kupujejo v blagovnicah, kjer pa po navadi ni kakšne vrhunske kakovosti. Je pa seveda cenejša kot v specializiranih trgovinah za hišne živali. Sam hrane za svoje pse nikoli ne kupujem v blagovnicah. Naj omenim še, da se še zlasti pri prehrani psov pojavljajo različni »modni« trendi, kamor sam štejem tudi tako imenovano surovo hrano, ki naj bi bila najbolj primerna za pasji organizem. Nič nimam proti tej hrani, imam pa o njej svoje mnenje, ampak o tem morda več v kakšnem drugem sestavku. Tokrat pa naj napišem le to, da je kakovostna hrana pomemben temelj za dolgo in zdravo življenje našega štirinožca.

Boljša zdravstvena oskrba. V 90-tih letih prejšnjega stoletja so se začele v Sloveniji kot gobe po dežju odpirati specializirane veterinarske ambulante za zdravljenje hišnih živali. Vsak malce večji slovenski kraj ima vsaj eno takšno ustanovo, na območju Ljubljane pa jih je že več kot dvajset. Skrbniki po navadi že ob najmanjših bolezenskih znakih odpeljemo psa k veterinarju – marsikdaj tudi brez prave potrebe. Imam občutek, da mnogi ljudje bolj skrbijo za zdravje svojega hišnega ljubljenčka kot za svoje lastno zdravje. Prav ta, marsikdaj celo pretirana skrb za zdravje našega ljubljenca, pa je seveda pomemben dejavnik ne le za daljše, ampak tudi bolj zdravo in bolj kakovostno življenje naših štirinožcev.

Spremenjen način bivanja. Nekoč so psi živeli bolj ali manj na prostem, kjer so bili izpostavljeni različnim slabim vremenskim vplivom. Mnogi psi so bili vse življenje pripeti na verigi, na voljo so imeli le kakšno skromno uto, izpostavljeni so bili poleti vročini, pozimi mrazu in v takšnih razmerah so pogosto zboleli, njihova življenjska doba pa je bila razmeroma kratka. Dandanes večina psov živi skupaj s svojimi ljudmi, kar nedvomno ugodno vpliva tudi na njihovo zdravje in počutje ter hkrati na življenjsko dobo. Marsikateri, še zlasti manjši psički, s svojimi ljudmi delijo celo posteljo – stvar okusa in presoje. Preden se odločimo, da bomo vzeli psa »v posteljo« o tem prej dobro razmislimo. Pes, ki prenočuje na sredini zakonske postelje med zakoncema zna kar precej vplivati na zakonsko življenje. Pri sobivanju s psom ljudje marsikdaj kar malce pretiravamo, ampak o tem morda v kakšnem drugem sestavku.

Naj povem še, da sam življenje psa v pesjaku primerjam z življenjem obsojenca v samici. Pes je namreč socialno oziroma družabno bitje, ki nujno potrebuje stike s svojimi ljudmi, s svojimi krdelniki. Osamljenost je za pse enako ubijalska kot za ljudi.  

Več znanja o duševnih in telesnih potrebah psov. Večina ljudi, ki si omislijo psa, je bolj ali manj oboroženih z znanjem o potrebah psov. Vedo, da se je treba s psom, še zlasti v prvem letu življenja oziroma do njegove psihične zrelosti, veliko ukvarjati. Pes pač potrebuje tudi »duševno« hrano. Treba ga je primerno vzgojiti, šolati, mu nuditi primerno količino gibanja ...

Znaki staranja

Siva dlaka, ki se začne pojavljati okoli smrčka psov s temnejšo dlako po navadi še ni znak staranja. Mnogi nemški ovčarji jo namreč dobijo že okoli petega leta starosti, ko so pravzaprav na višku svojih telesnih moči.

Začetek starostnih pojavov pri psih je odvisen od številnih dejavnikov in sicer od:

- velikosti psa,

- načina življenja (prehrana, bivalni pogoji, gibanje, zdravstveno varstvo …),

- dednih dejavnikov

Manjši psi imajo v primerjavi z večjimi v povprečju daljšo življenjsko dobo. Ena od starostnih rekorderk je po mojih podatkih psička pasme čivava, ki jo je imela zelo znana vzrediteljica te pasme Ibolya Godina iz Kopra – psička je dočakala starost 22 let. Velike pasme pa po navadi dočakajo manj kot deset let. Izjeme pri tem seveda potrjujejo pravilo.

Način življenja je nedvomno eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na procese staranja in na življenjsko dobo psa. O tem sem nekaj že napisal v začetku članka. Naj poudarim, da je pri tem pomemben dejavnik prehrana. Redna, kakovostna in količinsko primerna prehrana je pomemben pogoj za dolgo in zdravo življenje našega psa. Pri tem pa moramo vsekakor upoštevati individualne potrebe psa. Podobno kot pri ljudeh imajo tudi psi različno presnovo, nekaterim zato hrana bolj »tekne«, drugim manj. Zato je priporočena količina hrane glede na telesno težo psa, zapisana na ovitku tovarniško pripravljenih hran zgolj okvirna. Upoštevati je treba, da je pri steriliziranih in kastriranih živalih presnova počasnejša, zato jo bolj izkoristijo in imajo lahko hitro prekomerno težo. Debelost pa lahko povzroča vrsto bolezenskih težav: bolezni sklepov, težave s srcem in ožiljem, sladkorna bolezen …

Tudi o tako imenovanih bivalnih pogojih sem že uvodoma zapisal, da pomembno vplivajo na procese staranja in seveda na življenjsko dobo psa. Dandanes veliko slovenskih psov živi v hiši, skupaj s svojimi ljudmi, precej pa je tudi takšnih, ki živijo v pesjaku, na srečo pa je vse manj takšnih, ki živijo privezani na verigi. Glede na to, da večina slovenskih psov živi v urbanem okolju je razumljivo, da živijo v hišah. Mnogi skrbniki so sicer prepričani, da je za psa bolj primerno, da živi na prostem, ampak to seveda ne drži. Psi vse bolj postajajo del družine, so naši spremljevalci, ki nas lahko spremljajo skoraj povsod, tudi na različnih javnih mestih in v javnih prostorih je vse manj omejitev zanje.

Pri psih, ki živijo z nami v hiši pa moramo upoštevati tudi njegove individualne posebnosti: na dolžino in gostoto dlake, odpornost na različne vremenske razmere …

Podobno kot ljudje, tudi psi, ne glede na pasmo in velikost potrebujejo primerno količino gibanja. Še zlasti skrbniki manjših pasem marsikdaj tega ne upoštevajo. Poznam kar nekaj takšnih, ki odpeljejo psa na »sprehod« le toliko, da opravi fiziološke potrebe. To je toliko kot nič. Primerna količina gibanja je vsekakor eden osnovnih in pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na zdravje, počutje in s tem povezano na procese staranja in na življenjsko dobo. 

Pa še nekaj o dednih boleznih. Če se odločimo za pasemskega psa bomo v hišo dobili štirinožca, ki izvira od staršev, prostih vsaj nekaterih dednih bolezni. Še zlasti bolezni kosti oziroma sklepov, bolezni oči … Pri nekaterih pasmah za pridobitev vzrejnega dovoljenja zahtevajo še različne druge preglede na dedne bolezni. 

Kako s pasjimi starostniki?

Starostne spremembe pri teh naših štirinožnih ljubljencih so podobne tistim, kot jih imamo starejši ljudje. Skrbniki pa lahko v veliki meri vplivamo na to, kakšna bo jesen življenja našega štirinožnega prijatelja. Mnogi starejši psi imajo težave z vidom in sluhom, nekateri povsem oglušijo. Ker vid pri psu ni najpomembnejše čutilo, celo popolna slepota ni kdove kako moteča – marsikateri skrbnik sploh ne ve, da je njegov kuža slep. Še zlasti ne, če pes živi v znanem okolju. Malce bolj moteča je izguba sluha. »Naglušnega« bomo morali naučiti, da se bo odzival na naše vidne znake z rokami. Če naš štirinožec na splošno ubogljiv in vodljiv, pri tem ne bi smeli imeti kakšnih posebnih težav.

Starejši psi imajo lahko še številne druge zdravstvene težave. Najpogosteje s sklepi oziroma z okostjem. Glede tega je prav, da se posvetujemo z veterinarjem, ki bo ugotovil stopnjo prizadetosti gibal in nam bo ustrezno svetoval. S takšnim psom bomo delali primerno dolge sprehode. Če ga bomo med gibanjem opazovali, bomo brez večjih težav ugotovili, kakšne in kako dolge sprehode bomo lahko delali z njim. Pri pasjih starostnikih se pojavlja tudi vrsto organskih bolezni kot so sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, vse več pa je težav z novotvorbami oziroma z rakavimi boleznimi. Na srečo imamo v Sloveniji veliko veterinarjev, ki dobro obvladujejo zdravljenje psov in drugih hišnih živali.

Predvsem od nas, pasjih skrbnikov je odvisno, kakšna bo starost našega psa. Malce več potrpljenja, skrbnega spremljanja njegovega stanja in počutja ter veliko ljubezni. Tudi starejši pes naj čuti, da je ljubljen, čeprav imamo z njim malce več težav kot v njegovi mladosti. 

Jože VIDIC, dr. vet . med.

Fotografija: Dreamstime