Ste kdaj opazili, da pes med sprehodom išče določeno travo in jo vztrajno žveči? Ali pa da pokaže zanimanje za določene naravne vonje, medtem ko druge povsem prezre? To ni naključje. Gre za naravni instinkt, ki ima znanstveno ime – zoofarmakognozija. Beseda izhaja iz grških izrazov zoo (žival), pharmakon (zdravilo) in gnosis (spoznanje). Označuje sposobnost živali, da same prepoznajo in izberejo snovi iz okolja, ki jim pomagajo ohranjati zdravje ali lajšajo težave.

To vedenje je v naravi izjemno razširjeno. Šimpanzi na primer žvečijo grenke liste za odpravljanje parazitov, papige v Južni Ameriki jedo glino, da nevtralizirajo toksine, nekatere mačke pa grizejo travo, da se znebijo dlak iz želodca.

Tudi psi znajo “zdraviti” sami sebe

Čeprav živijo z ljudmi, imajo psi še vedno močan naravni instinkt samopomoči. Najbolj očiten primer je uživanje trave. Pes običajno začne iskati travo, kadar ga muči želodec, občuti slabost ali nelagodje. Po zaužitju lahko tudi bruha, kar mu pomaga očistiti želodec.

A ni vedno razlog bolezen – včasih pes travo preprosto uživa, ker mu ustreza njen okus ali mu pomaga pri prebavi. Pomembno pa je, da skrbniki opazujejo, kdaj in zakaj pes to počne. Če gre za pogosto ali nenavadno vedenje, se je vedno dobro posvetovati z veterinarjem.

Naravni instinkt in sodobna praksa

Na osnovi teh opažanj je nastala t. i. aplikativna zoofarmakognozija, pri kateri ima pes možnost izbire med različnimi naravnimi snovmi – eteričnimi olji, posušenimi zelišči, glinami ali tinkturami. Skrbnik mu snovi ponudi, pes pa z vonjem in vedenjem pokaže, kaj potrebuje. Če pes določen vonj zavrne, se umakne ali ga ignorira, to pomeni, da snovi ne potrebuje. Če pa se zadržuje ob njej, jo voha ali celo liže, pomeni, da jo njegov organizem prepoznava kot koristno. 

Primer: pes, ki kaže znake tesnobe (nemir, lajanje, tresenje), bo pogosto izbral sivkino, kamilično ali olje konoplje, medtem ko bo drugo povsem prezrl.

Spoštovanje pasjih izbir

Tak pristop psu daje možnost, da sodeluje pri lastni skrbi za zdravje. S tem se krepi njegov občutek nadzora in dobrobit, hkrati pa se takšne metode lahko dopolnjujejo z veterinarsko oskrbo. Pomembno pa je poudariti: zoofarmakognozija ni nadomestilo za veterinarsko zdravljenje. Je dopolnilna praksa, ki pomaga bolje razumeti potrebe psa in mu omogoča, da se izrazi na način, ki mu je naraven.

Čeprav se morda sliši nenavadno, ima narava pogosto odgovore, ki jih človek šele odkriva. In morda nas prav naši štirinožni prijatelji najbolje učijo, kako poslušati svoje telo – in naravo okrog nas.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime