Za mnoge med nami pes ali mačka nista zgolj hišni ljubljenčka. Sta družinska člana, zaveznika v težkih trenutkih, razlog za nasmeh po napornem dnevu in bitji, ki nas spremljata skozi pomembna obdobja življenja. Zato ni presenetljivo, da si številni ljudje po svetu želijo, da bi se lahko od njih poslovili na dostojen in spoštljiv način.

Ko izgubimo žival, ki je bila del našega vsakdana, ne izgubimo »samo psa« ali »samo mačke«. Izgubimo spremljevalca, ki je bil z nami brezpogojno. Prav zato po svetu že desetletja obstajajo posebna mesta, namenjena zadnjemu počitku živali – pokopališča za hišne ljubljenčke.

To niso le prostori, kjer počivajo živali. Pogosto so to mirni kotički spomina, kjer lahko skrbniki obiščejo svojega nekdanjega prijatelja, se ustavijo ob njegovem imenu in ohranijo vez, ki se s smrtjo ne prekine.

Prvo javno pokopališče za živali v Španiji

Pred kratkim je posebno pozornost vzbudila novica iz španske Malage, kjer so leta 2024 odprli prvo javno pokopališče za hišne živali v državi. Projekt je nastal kot odgovor na vedno večjo potrebo ljudi po dostojnem slovesu od svojih živalskih spremljevalcev.

Pokopališče upravlja občinsko podjetje Parcemasa, ki sicer skrbi tudi za pokopališča za ljudi. Na voljo niso le klasični pokopi, temveč tudi upepelitve, poslovilni prostori, krematorij in prostor za spomin.

Od odprtja je tam svoje zadnje počivališče našlo že veliko živali – največ je psov in mačk, med njimi pa so bili tudi zajci, ptice, glodavci, dihur in želva.

Zanimiv del projekta je tudi možnost psihološke podpore za ljudi, ki težko sprejmejo izgubo svojega živalskega prijatelja. Tudi to kaže, da družba vedno bolj prepoznava dejstvo, da je žalovanje za živaljo resnična in globoka izkušnja.

Ena najstarejših zgodb se skriva v Londonu

Med najbolj znanimi pasjimi pokopališči na svetu je zagotovo majhno pokopališče v londonskem Hyde Parku. Nastalo je konec 19. stoletja, ko je skrbnik Victoria Lodge dovolil, da tam pokopljejo majhnega psa po imenu Cherry.

Sprva je šlo za zasebno gesto, vendar se je novica hitro razširila. Vedno več ljudi si je želelo, da bi njihovi psi lahko počivali na tem mirnem kraju. Sčasoma je tam našlo svoj mir več kot tisoč psov in mačk.

Danes je pokopališče poseben zgodovinski kotiček v enem najbolj znanih londonskih parkov. Majhni nagrobniki z imeni živali pričajo o tem, kako močna je bila vez med ljudmi in njihovimi štirinožnimi prijatelji že pred več kot sto leti.

Tudi v Sloveniji imamo prostor za slovo

Čeprav so takšna pokopališča pri nas še vedno precej redkejša kot v nekaterih drugih državah, tudi Slovenija pozna možnost dostojnega slovesa od hišnega ljubljenčka.

V Mariboru, v bližini Pokopališča Dobrava, deluje pokopališče za male živali, ki je trenutno edino tovrstno pokopališče v Sloveniji. Lastnikom omogoča, da svoje živali pokopljejo na urejenem prostoru, namenjenem prav njim.

Za marsikoga je takšno mesto pomembno predvsem zato, ker daje možnost, da se od živali poslovijo na način, ki odraža pomen, ki ga je imela v njihovem življenju.

Zakaj si živali zaslužijo dostojen sloves?

Odnos do hišnih živali se je skozi leta močno spremenil. Pes danes za številne ljudi ni več zgolj čuvaj dvorišča ali pomočnik pri delu, ampak pravi družinski član. Z nami živi v domu, deli naše navade, naše veselje in tudi težke trenutke.

Zato je povsem razumljivo, da si želimo, da bi imela tudi njegova zadnja pot nekaj dostojanstva.

Seveda vsak skrbnik žaluje drugače. Nekdo želi imeti pepel svojega psa doma, drugi izbere pokop, tretjemu največ pomeni spomin na skupne trenutke. Ni pomembno, kako se poslovimo – pomembno je, da način odraža ljubezen in spoštovanje, ki smo ju čutili do živali.

Ljubezen ne izgine z zadnjim slovesom

Vsak, ki je kdaj izgubil psa ali mačko, ve, da praznina po njihovem odhodu ni majhna. Ostanejo prazna postelja, tišina v stanovanju in navade, ki jih nenadoma ni več. A ostanejo tudi spomini. Prvi pogled, prvi sprehodi, skupne dogodivščine, trenutki, ko nas je naš pes razumel bolje kot kdorkoli drug.

Morda prav zato po svetu nastajajo kraji, kot so pasja pokopališča – ne zato, ker bi želeli ostati ujeti v žalosti, ampak zato, da bi ohranili spomin na bitja, ki so nam dala nekaj najlepšega: svojo brezpogojno ljubezen. Ker nekateri prijatelji sicer odidejo, a nikoli zares ne zapustijo naših src.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime