Marsikdo si predstavlja sprehod s psom kot sproščeno pohajkovanje po naravi, miren korak in veselo mahanje z repom. Potem pa pride trenutek, ko se na drugi strani ceste pojavi drug pes – in vaš kuža v sekundi “eksplodira”. Lajanje, zaganjanje v povodec, cviljenje, renčanje … ljudje gledajo, vi pa imate občutek, da ste naredili nekaj narobe.

A resnica je pogosto povsem drugačna. Tak pes ni “hudoben”, “nevzgojen” ali “dominanten”. Zelo verjetno je reaktiven. In predvsem – preobremenjen.

Kaj pomeni, da je pes reaktiven?

Reaktivnost pomeni, da se pes na določene dražljaje iz okolja odzove veliko bolj intenzivno, kot bi pričakovali. To so lahko:

• drugi psi,
• tekači,
• kolesarji,
• otroci,
• avtomobili,
• glasni zvoki,
• ali celo določeni predmeti.

Nekateri psi ob tem otrpnejo, drugi lajajo, tretji se zaganjajo v povodec. Navzven to pogosto deluje kot agresija, v resnici pa gre največkrat za čustveno stisko. Pes preprosto ne zna drugače povedati: “Preveč mi je.”

V ozadju je pogosto strah

Veliko reaktivnih psov ni samozavestnih “frajerjev”, ampak ravno nasprotno – zelo negotovih psov. Ko zagledajo sprožilec, jih preplavi stres. Ker ne morejo pobegniti, se odločijo za drugo možnost: glasno opozarjanje in odganjanje.

Nekateri psi pa reagirajo iz frustracije. To pogosto vidimo pri zelo družabnih psih, ki bi radi do vsakega psa ali človeka, povodec pa jim to prepreči. Vsa ta energija se nato sprosti skozi lajanje in nemir.

Ko pes prestopi svoj “prag”

Pri reaktivnih psih strokovnjaki pogosto govorijo o pragu tolerance. To je meja, pri kateri pes še zmore razmišljati, poslušati in sodelovati. Ko pa sprožilec pride preblizu, pes prestopi prag. Takrat ne razmišlja več mirno – telo preplavijo stresni hormoni in začne delovati na instinkt.

To je razlog, zakaj takrat:

• ne sliši ukazov,
• ignorira priboljške,
• ne reagira na vaše klice,
• ali deluje, kot da vas “sploh ni”.

Ne zato, ker bi bil trmast. Ampak zato, ker ga je preplavil stres.

Kaznovanje težavo pogosto še poslabša

Veliko ljudi ob reaktivnosti reagira z vpitjem, cukanjem povodca ali kaznovanjem. A s tem pes pogosto dobi samo še eno potrditev, da je situacija res nevarna. Če ob drugem psu doživi še bolečino ali jezo svojega človeka, se njegov strah še okrepi.

Zato danes sodobni pristopi temeljijo predvsem na:

• razumevanju,
• postopnem navajanju,
• ustvarjanju občutka varnosti,
• in pozitivnih izkušnjah.

Kako lahko pomagamo?

Največji napredek se pogosto zgodi, ko psa nehamo “popravljati” in ga začnemo poslušati.

Pomaga lahko:

• večja razdalja od sprožilcev,
• mirnejše okolje,
• počasno navajanje na situacije,
• nagrajevanje mirnega vedenja,
• predvidljiva rutina,
• ter pomoč strokovnjaka za vedenje psov.

Pomembno je tudi, da psa ne silimo v situacije, ki jih trenutno ne zmore. Včasih je največji uspeh že to, da gresta mimo drugega psa brez panike.

Reaktivni psi niso slabi psi

Življenje z reaktivnim psom zna biti naporno. Veliko skrbnikov se začne izogibati sprehodom, ljudem in drugim psom. Pogosto jih spremljata občutek krivde in sramu. A reaktivni psi so pogosto izjemno čustveni, občutljivi in močno navezani na svoje ljudi. Potrebujejo predvsem nekoga, ki jih razume in jim pomaga najti občutek varnosti v svetu, ki jih prevečkrat preplavi. In ko tak pes začne zaupati … je to ena najlepših vezi, ki jih človek lahko doživi.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime