Čeprav so naši psi danes razvajeni družinski člani, ki spijo na kavču in prosijo za priboljške, nosijo v sebi bolj divjo preteklost, kot bi si mislili. Nova ameriška študija je pokazala, da ima kar dve tretjini sodobnih pasem merljivo količino volčje DNK – in to ne samo kot zgodovinski ostanek izpred tisočletij. Znanstveniki so analizirali tisoče genomov psov in volkov ter ugotovili, da je med njimi prihajalo do križanja tudi v zadnjih nekaj tisoč letih. To pomeni, da “volčje” sledi v naših pasmah niso nekaj davno pozabljenega – temveč precej svež del njihove genetike.

In ja… tudi čivave imajo nekaj volka v sebi.

Tudi najmanjši psi nosijo volčji podpis

Glavna avtorica raziskave Audrey Lin je povedala, da ima celo čivava približno 0,2 % volčje DNK. V šali je dodala, da to verjetno ne preseneča nikogar, ki je kdaj videl čivavo jezno čuvati svoj kavč. Največ volčje genetike imajo pričakovano pasme, ki so nastale z namernim križanjem z volkovi – na primer češkoslovaški volčji pes in Saarloosov volčjak (do 40 %). Presenetljivo pa se precej visoko uvrščajo tudi nekateri hrti, kot sta saluki in afganistanski hrt, ter veliki angleško-francoski gonič.

Kaj pa vpliv volčjih genov?

Raziskava nakazuje, da volčja DNK lahko vpliva na:

• velikost psa
• njegov voh
• določene osebnostne lastnosti

Psi s skoraj nič volčjimi geni so pogosteje opisani kot prijazni, dobro učljivi in močno navezani na človeka. Pri tistih z več volčje DNK pa se pogosteje pojavljajo lastnosti, kot so neodvisnost, dostojanstvo, teritorijalnost ali previdnost do neznancev. Seveda gre za splošne trende – vsak pes je edinstven, in genetika je le del zgodbe.

Kako je volčja DNK sploh našla pot v sodobne pasme?

Zanimivo je, da imajo vsi psi, ki živijo med ljudmi, a nimajo lastnika, volčje poreklo. Znanstveniki menijo, da je prav stik takšnih psov z volkovi omogočil, da so se geni prelivali iz volkov v pse. Primer: volkulja, ki zaradi izgube habitata ostane brez tropa, se lahko pari z brezdomnim psom. Tako se volčji geni postopoma širijo po pasjih populacijah.

Volčji geni tudi pomagajo pri prilagoditvah

Eden najbolj zanimivih primerov so tibetanske pasme, kot je lhasa apso. Te pasme imajo gen EPAS1, ki izboljša prenašanje kisika na velikih nadmorskih višinah. Ta gen je skoraj identičen tistemu pri tibetanskih volkovih – kar pomeni, da so psi to koristno prilagoditev verjetno “podedovali” prav od njih.

Kaj to pomeni za naše pse?

Za nas, ki svoje pse gledamo predvsem kot družinske člane, je raziskava predvsem čudovit vpogled v njihovo naravo. Pokaže, da v njih kljub generacijam udobja še vedno tli del divjine. A hkrati nas opominja, da vedenje psov ni enostavno genetsko vodeno. Pasemski opisi so lahko koristni, vendar nikoli ne napovedujejo obnašanja posameznega psa.

Volk ali ne – večina današnjih psov se najbolje znajde na kavču, z igračo in ob človeku, ki ga ima rad.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime