Tudi jaz bi vam rad povedal svojo zgodbo. Ko sem bil star okoli 2 meseca sem se z bratcem znašel sredi gozda, nihče ne ve kako, tudi sam sem nekako pozabil.

Kar naenkrat sva bila prepuščena sama sebi, bilo naju je zelo strah. Na glas sva jokala, če bi naju kdo slišal, a ni bilo nobenega odziva. Iskala sva vodo in kaj za pod zob. Kar je kdo od naju našel, sva si podelila. Stiskala sva se ponoči in ko naju je bilo strah. Po kakšnem tednu dni, ko so mi že počasi pojenjale vse moči, bratec pa je bil še kar pri moči, sva zaslišala šum, kot da nekdo prihaja.

Zbrala sva vse moči in na glas jokala. In res, prikazal se je gospod, naju pograbil in odnesel v avto. Rekla sva si, rešena sva. Nisem imel veliko moči, stiskal sem se k bratcu, v upanju, da bova končno dobila dom. Prispeli smo k njemu domov, takoj naju je nahranil, bila sva presrečna. Gospodova družina je takoj dala oglas, če kdo pogresa kužka oz. bi ga kdo imel.

Za bratca so se odločili, da ga obdržijo, meni pa poiščejo nov dom. In res, po nekaj dneh, ko sem samo jedel in pil, sem si malo opomogel in tako so mi našli dom. Odpeljali sta me dekleti, čisto navdušeni nad mano, čeprav sem bil čisto suhcan, poln bolh in klopov.

Prispel sem v novi dom. Bil sem najsrečnejši kuža. Počasi sem se navajal na bivanje v hiši, začel sem počasi jesti, očistili so me bolh in klopov, tudi visoke trave in gozdov sem se prenehal bati. Ker nisem bil čipiran, so me veterinarsko oskrbeli.

Po mesecu dni sem bil že pravi razvajeni navihanec, ki so ga v novem domu čisto vzljubili. Dobil sem tudi najboljšega prijatelja - mucka, s katerim danes kakšno ušpičiva. Danes, po enem letu, sem zrasel v velikega psa in sem zelo hvaležen mojim skrbnikom za dom. Na otroštvo mi je ostal le bled spomin in neozdravljeno vnetje usesa, včasih držim glavo postrani.

Res, da sem malo poseben, ker imam zelo dolge noge in posebno hojo, a me imajo radi. :) Mešanci smo zakon, najdenčki pa še bolj, ker smo zares hvaležni za topel dom in ljubeče skrbnike.

How, how pozdrav - Lino

Napisala: Sandra Milijaš