Ko se ljudje odločajo za psa, pogosto začnejo z vprašanjem: »Katere pasme naj bo?« Nekdo si želi zlatega prinašalca, ker je prijazen. Drugi sanja o francoskem buldogu, ker je trenutno priljubljen. Tretji išče nemškega ovčarja zaradi njegove inteligence ali border collieja zaradi njegove energije. Že dolgo pred tem, ko spoznajo psa, imajo v glavi ustvarjeno predstavo o tem, kakšen naj bi bil njihov bodoči štirinožni spremljevalec.

To je povsem razumljivo. Pasme imajo določene značilnosti, ki jih poznamo že desetletja. Te informacije nam lahko pomagajo pri izbiri psa, ki se bo ujemal z našim načinom življenja. Težava pa nastane, ko rodovnik postane pomembnejši od srca. Vsak dan v zavetiščih čakajo psi vseh velikosti in značajev. Večina med njimi nima rodovnika. So mešančki. Psi, katerih zgodbe niso zapisane na papirju, temveč v njihovih očeh. Ko obiskovalci pridejo v zavetišča, pogosto vprašajo: »Ali imate kakšnega pasemskega psa?«

To vprašanje samo po sebi ni napačno. Toda pogosto razkriva način razmišljanja, zaradi katerega številni čudoviti psi ostanejo spregledani. Kot da bi rodovnik določal vrednost življenja. Resnica je drugačna. Pes ne ve, ali je pasemski ali ne. Ne ve, koliko je stal. Ne razume, kaj pomeni rodovniški certifikat. Ve le, ali ga nekdo boža. Ali ima polno skledo hrane. Ali ima varen prostor za spanje. In ali se vsak večer nekdo vrne domov.

Njegova ljubezen nima pogojev. Ne sprašuje, kakšen avto vozimo, koliko zaslužimo ali kakšen priimek imamo. Veseli se našega prihoda, tudi če smo odsotni le deset minut. Odpušča nam slabe dni. Potrpežljivo čaka. In ostaja zvest. To zmore vsak pes. Ne glede na pasmo. Ne glede na rodovnik. Včasih celo najbolj zvesti psi niso nikoli imeli doma. Rodili so se na ulici ali v neprimernih razmerah. Nekateri so bili zapuščeni kot mladiči, drugi so izgubili dom, ko so odrasli. Nekateri so doživeli zanemarjanje, nasilje ali brezbrižnost ljudi, ki bi jih morali varovati.

Pa vendar, ko jim ponudimo drugo priložnost, nas znova presenetijo s svojo sposobnostjo zaupati. To je ena najlepših lastnosti psov. Ne glede na to, koliko jih je življenje prizadelo, mnogi še vedno verjamejo, da obstaja človek, ki jih bo imel rad. Žal pa številni zaradi pomanjkanja rodovnika čakajo veliko dlje.

Ljudje pogosto zmotno verjamejo, da je mešanček nepredvidljiv. Da ne vedo, kakšen bo njegov značaj. Toda resnica je, da noben pes ni zgolj skupek lastnosti svoje pasme. Na njegov značaj vplivajo vzgoja, izkušnje, okolje in predvsem odnos, ki ga zgradimo z njim. Kolikokrat smo že slišali zgodbe o »nežni« pasmi, ki je zaradi napačne vzgoje postala problematična? In koliko mešančkov je postalo popolnih družinskih članov, čeprav jim na začetku nihče ni dal priložnosti?

Rodovnik ne more povedati, koliko ljubezni je pes sposoben dati. To lahko pokaže le življenje. V zadnjih letih so družbena omrežja ustvarila nove trende. Nenadoma si vsi želijo isto pasmo. Ko postane priljubljen določen film ali znana osebnost pokaže svojega psa, povpraševanje skokovito naraste. Nekateri ljudje se za psa odločijo zaradi videza. Ker je prikupen. Ker je moden. Ker ga imajo vsi.

Toda moda mine. Pes pa ostane. In ko pričakovanja niso izpolnjena, ker pes zahteva več gibanja, več potrpežljivosti ali več časa, kot smo si predstavljali, se žal prepogosto zgodi, da konča tam, kjer si ni nikoli želel biti. V zavetišču. Tam pa že čaka na desetine drugih psov. Takšnih brez rodovnika. Takšnih, ki nimajo slavnega imena. Imajo pa nekaj veliko pomembnejšega. Srce.

Morda je čas, da obrnemo vprašanje. Namesto da se vprašamo: »Katere pasme si želim?«, se vprašajmo: »Kateri pes potrebuje mene?« Morda odgovor ne bo prišel iz oglasa ali rodovniške knjige. Morda bo sedel za vrati zavetišča in potrpežljivo čakal, da ga nekdo opazi. Kajti pes ne sanja o popolnem lastniku. Sanja le o domu. In dom ni nekaj, kar si zaslužijo samo pasemski psi. Dom si zasluži vsak pes, ki zna ljubiti. Ker ljubezen nima rodovnika.

Katja Jakup

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime