Nekaj najbolj žalostnega je pogled na velikega medveda, zaprtega v kletko. Tudi Slovenija ima takšne medvede. Eden od njih je Felix. Že vse življenje je bil zaprt v kletki kot turistična atrakcija za mimoidoče in goste restavracije. Ko je njegova zgodba prišla v javnost, je bil prvi odziv: kako je mogoče, da v državi, ki ima zakonsko zagotovljeno varstvo ogroženih vrst, še vedno obstajajo takšne razmere?

A Felix je zdaj simbol upanja. Organizacija FOUR PAWS, mednarodno uveljavljena na področju reševanja prostoživečih živali iz ujetništva, ga bo maja sprejela v zavetišče za medvede v Arbesbachu v Avstriji. To ni živalski vrt. Ni cirkus. Zavetišče je varen prostor – predvsem za tiste medvede, ki se zaradi dolgotrajnega ujetništva, poškodovanosti ali izgube naravnega vedenja nikoli več ne morejo vrniti v divjino. V zavetišču jim je omogočeno življenje, ki spoštuje njihove potrebe: s senčnimi gozdovi, s skrivališči, z ribniki, z veterinarsko oskrbo in z dostojanstvom. Medved v zavetišču ni razstavni eksponat. Namen zavetišča je rehabilitacija – ponovna vzpostavitev osnovnega občutka varnosti, svobode gibanja in spoštovanja naravnih vedenj. Zavetišče nudi prostor, kjer medved ni več prisiljen biti opazovan, temveč lahko – po dolgem času – začne opazovati svet po svoje.

Povsem drugače je v zasebnih živalskih vrtovih ali pri medvedih v kletkah ob gostilnah, lovskih kočah ali turističnih objektih. Tam je žival zaprta v prostor, ki je pogosto betonska ali kovinska kletka brez dostopa do zemlje, vode, gozda, miru. Kletke so običajno brez naravnih elementov in brez možnosti umika pred radovednimi obiskovalci.

Posledice takšnega življenja so hude in pogosto nepopravljive. Takšni medvedi razvijejo stereotipna vedenja – zibanje sem in tja, vrtenje v krogih, grizenje rešetk, apatičnost. To niso samo vedenjske posebnosti, temveč simptomi hude kronične stiske, podobne tistim, ki jih prepoznamo pri ljudeh, zaprtih v samici. Dolgotrajen stres povzroča fizične poškodbe, obrabo zob, poškodbe šap in sklepov, oslabljen imunski sistem ter kronične prebavne težave. Pogosto pride tudi do samopoškodovanega vedenja, izpadanja dlake in agresije.

Medvedi v zavetiščih lahko ob ustrezni oskrbi dosežejo izjemno visoko starost. Medtem ko je povprečna življenjska doba medvedov v divjini okoli 25 let, lahko v zavetiščih živijo tudi do 50 let – v nekaterih primerih še dlje. To pomeni, da 33-letni medved še ni starček, ki je tik pred koncem poti – nasprotno, lahko ima pred seboj še desetletje ali celo več, če mu je zagotovljena primerna veterinarska oskrba, primerna prehrana, predvsem pa mir in naravi podobno okolje.

Da bi medved živel tako dolgo tudi v naravi bi potreboval varnost pred človekom, prostor, prehransko stabilnost in odsotnost stresa. Vendar je realnost drugačna. V divjini preživetje ni samoumevno. Dejavniki, ki skrajšujejo življenje medvedom v naravi so:

• Lov je najpogostejši vzrok smrti odraslih medvedov. Poleg dovoljenih odlovov in kvotnih odstrelov jih ogroža tudi nezakonit lov. Konflikti z ljudmi, zlasti v bližini naselij ali pašnikov pomenijo odstrel medveda.
• Prometne nesreče, poškodbe, padci z višine in okužbe z zajedavci so v naravi pogosti, še posebej v območjih, kjer je prisoten človeški vpliv.
• Mladiči medvedov so ranljivi za plenilce (volkovi), kot tudi zaradi infanticida s strani odraslih samcev. Vsaj 70 % medvedov do treh let starosti je vsako leto odstreljenih v kvotnem odstrelu.
• Tekmovanje za hrano in teritorij povzroči izčrpanost ali smrt zaradi poškodb. Naravni ekosistem je nepredvidljiv in pogosto neusmiljen.

Vsega tega medved v dobrem zavetišču ne pozna. Zaščiten je pred tistimi dejavniki, ki mu v divjini najpogosteje skrajšajo življenje. Prav zato zavetišča ne predstavljajo “zadnjega poglavja”, temveč novo življenje – takšno, ki ga prej ni imel priložnosti živeti.

V Sloveniji je zadrževanje medvedov v kletkah že od leta 2004 zakonsko prepovedano. Kljub temu so nekateri posamezniki več kot dve desetletji uspeli ohraniti pet medvedov v ujetništvu, v pogojih, ki bi jih z eno besedo lahko označili kot mučne.

Felix je že več kot tri desetletja zaprt v betonski kletki ob prometni cesti. Je turistična atrakcija. V začetku leta 2024 je javnost izvedela, da je Felix umrl. A kasneje se je izkazalo, da je še živ – in da je v resnici umrla njegova sestra Maša. Zamenjava živali, netransparentnost, molk. Mitko, medved z Nanosa, je bil star 22 let in naj bi bil prvi preseljen v zavetišče, saj so bile razmere v katerih je živel najhujše. A septembra 2024 je bil čez noč evtanaziran. Mici je medvedka, katere lastnik je javno izjavil, da jo bo raje ubil, kot izročil v zavetišče za medvede. Tim je bil leta nazaj ustreljen znotraj svoje kletke. Dolgo časa se je samopoškodoval, kar je tipično vedenje živali v hudi psihični stiski.

Zato je selitev Felixa v zavetišče v Avstriji tako pomembna. Pomemben je tudi premik v zavesti družbe, da Slovenija vendarle zna in zmore storiti nekaj za dobrobit živali. In da ima zanj prostor, kjer medved ni več simbol ponižanja, temveč simbol pravice do dostojnega življenja.

Felix bo po 33 letih ujetništva končno stopil na travo, se ulegel pod drevo in zadihal gozd. Prav tako bo imel popolno veterinarsko oskrbo. Morda ne bo mogel loviti, splezati na visoko drevo ali prehoditi stotine kilometrov. A bo svoboden – kolikor svoboden je lahko medved, ki je preživel življenje v kletki ob gostilni.

In mi? Mi smo dolžni to zgodbo ponavljati. Vsakič znova. Dokler ne bo več treba reševati medvedov, ker jih nihče več ne bo zapiral v kletke.

Nevenka Lukić Rojšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija je simbolična: Dreamstime