V nedeljo, 18. novembra, bodo potekale redne volitve v občinske svete in redne volitve županov. Volilna kampanja je v polnem teku, na portalu Pes moj prijatelj pa smo se odločili, da bomo kandidatom za župane po posameznih občinah zastavili nekaj vprašanj s področja zaščite živali. Osredotočili smo se na konkretne problematike s področja živalovarstva v posameznih občinah, pri sestavi vprašanj pa so nam pomagali tudi strokovnjaki, predstavniki lokalnih društev za zaščito živali in bralci spletnega portala. Kandidatom v posameznih občinah so bila zastavljena enaka vprašanja. Čeprav so bili k temu pozvani večkrat, na vprašanja niso odgovorili Matjaž Železnik, Mateja Žvižej in Matevž Vuga. Odgovori kandidatov niso lektorirani.

SEZNAM OSTALIH OBČIN NAJDETE S KLIKOM NA TO POVEZAVO!

Županske kandidate v Mestni občini Celje navajamo po abecednem redu priimka:

Veliko slovenskih občin se je v zadnjih letih odpovedalo ognjemetom. Slednji imajo veliko škodljivih posledic na okolje in na živali (vznemirjanje domačih živali, žrtve med pticami). Ognjemeti pod vašim županovanjem DA ali NE?

Sandi Sendelbah: Vaše opozarjanje na škodljive posledice ognjemetov vsekakor ni zanemarljivo. Arso je že lani pozval vse slovenske občine naj novoletne prireditve izvedejo brez ognjemeta in ostalih pirotehničnih sredstev. Po vzoru nekaterih drugih občin bi se o tem vprašanju vsekakor posvetoval tudi s Celjankami in Celjani ter si tudi osebno prizadeval za čim bolj barvite in čim manj hrupne praznične aktivnosti.   

Bojan Šrot: V Mestni občini Celje smo med prvimi ukinili ognjemete in jih tudi v prihodnje ne bo. Hkrati vsako leto pozivamo občane, naj se tudi oni odpovedo pirotehničnim sredstvom.

Branko Verdev: Se popolnoma strinjam, da ognjemeti zelo škodljivo vplivajo na vse živali, tako domače kot živeče v naravi. Pod mojim županovanjem se bomo ognjemetu v mestu in okolici odpovedali.

Marko Zidanšek: V Mestni občini Celje že več let ni razkošnih ognjemetov, razlogi pa so tako finančni kot okoljski.   

Kaj menite o možnosti / nujnosti vzpostavitve enotnih cen storitev zavetišč za zapuščene živali na ravni države, s katero bi regulirali cene storitev za oskrbo zapuščenih živali, ki jih zavetišča zaračunavajo pogodbenim občinam? Cene storitev se med zavetišči namreč zelo razlikujejo. Pogosto se dogaja, da zaradi nižjih cen določeno območje pokriva zavetišče z drugega konca države, kar v končni fazi lahko storitve zaradi potnih stroškov in terenskih ur tudi podraži, vsekakor pa podaljša reakcijski čas zavetišča.

Sandi Sendelbah: Vzpostavitev poenotenih cen zavetišč za storitve oskrbe zapuščenih živali na državni ravni se mi zdi dobra rešitev. S tem bi lahko uredili, da se situacija zapuščenih živali rešuje na območju, kjer je nastala. To bi izboljšalo tudi redno spremljanje te problematike in sprejemanje učinkovitih ukrepov za njeno odpravljanje.           

Bojan Šrot: Menim, da bi bilo pametno urediti enotno ceno storitev za oskrbo zapuščenih živalih v zavetiščih.

Branko Verdev: Strinjam se s poenotenjem cen storitev na ravni države, s tem, da nudijo zapuščenim živalim enako oskrbo ter standard. Potrebno je vršiti tudi nadzor nad ravnijo storitev v zavetiščih in zavetišča morajo imeti dovoljenje za opravljanje te dejavnosti.

Marko Zidanšek: Menim, da bi bilo zelo umestno, da bi na državnem nivoju bil sprejet cenik posameznih storitev oskrbe zapuščenih živali, ki jih morajo zavetišča zagotavljati v skladu s predpisu (oskrbni dan, prevozi, ura dela oskrbnika, kastracija, sterilizacije ipd.).

Ali bi občina kot plačnik storitev v zavetiščih poostrili kontrolo nad porabo sredstev v ta namen - da bo resnično porabljen za zapuščene živali? Kako bi to nadzorovali?

Sandi Sendelbah: Občina je vsekakor dolžna spremljati namenskost porabe proračunskih sredstev – k temu jo zavezuje zakon. Nadzor nad porabo proračunskih sredstev vrši notranja revizijska služba. Vsak delovni proces mora biti evidentiran na način, da je sledljiv, tudi delo v zavetiščih.  

Bojan Šrot: Mestna občina Celje to že izvaja. Kot proračunskega uporabnika nas k temu nenazadnje zavezuje zakonodaja.

Branko Verdev: Občina mora na vsak način imeti kontrolo nad porabo sredstev v ta namen in to se, se mora kontrolirati z revizijsko službo v sodelovanju z društvi za zaščito živali.

Marko Zidanšek: Mestna občina Celje že sedaj ne plačuje pavšalnega zneska za oskrbo zapuščenih živali kot nekatere občine (npr. Ljubljana, Maribor, obalne občine), ampak mora zavetišče k računu za posamezno oskrbljeno žival izstaviti tudi obvestilo o prispeli živali, v katerem morajo biti podatki o  najditelju živali, lokaciji, o oddaji živali ali vrnitvi v okolje, vrstah opravljenega posega  ipd. Večja učinkovitost porabe javnih sredstev bi bila dosežena, če bi se uvedel register mačk in bi se vse mačke (tako kot so že psi), ki bi bile sprejete v zavetišče, sistematično označevale z mikročipi.

Mestna občina Celje še vedno nima pasjega parka. Ali in kdaj ter kje predvidevate ureditev varno ograjenega pasjega igrišča oz. pasjega parka v Celju?

Sandi Sendelbah: V razvojnem programu našega gibanja Odprto Celje imamo tudi ureditev večjega števila pasjih parkov oz. igrišč. Najprej jih bomo uredili v vseh stanovanjskih naseljih, ker so tam tudi najbolj potrebni. Zatem pa še v mestnem parku in po potrebi tudi na drugih javnih zelenih površinah.        

Bojan Šrot: Celje ima urejen in varno ograjen pasji park oziroma poligon v Lokrovcu pri Celju.

Branko Verdev: V okviru Občinskega prostorskega plana, v sodelovanju za društvi za najbolj primeren prostor se bo poskrbelo tudi za ograjeno pasje igrišče.

Marko Zidanšek: Celje je eno izmed redkih slovenskih mest brez pasjega parka. Zato je ena izmed naših prioritet vzpostavitev vsaj dveh pasjih parkov, da bodo lahko lastniki psov svoje ljubljenčke k igranju spustili brez povodca. Načrtujemo ureditev prostora na dveh lokacijah – eno je v bližini središča mesta in drugo v bližini največje stanovanjske soseske (Nova vas). Prostor pa bo razdeljen na dva ločena dela, ki bosta namenjena za večje oziroma manjše pse. Poleg nujno potrebne ograje bomo v celjskem pasjem parku zasadili tudi drevesa za senco, postavili velik pitnik in pasja igrala, da bo za pse poučno in igrivo. Varen prostor za štirinožne ljubljenčke.

Ali podpirate obvezno čipiranje mačk in uvedbo centralnega registra mačk po vzoru centralnega registra psov kot ukrep za nadzor nad ravnanjem z mačkami in nadzor nad mačjo populacijo in zakaj da oz. zakaj ne?

Sandi Sendelbah: Ne vidim nobenega razloga, da ne bi bil nadzor nad ravnanjem z mačkami podoben sistemu, vzpostavljenem za pse. O morebitnih smiselnih in potrebnih prilagoditvah pa naj odločijo kompetentne stroke.       

Bojan Šrot: Podpiram. Menim da je zlasti pri mačkah veliko zlorab, sploh v zvezi z njihovo sterilizacijo na stroške lokalne skupnosti.

Branko Verdev: Na vsak način, saj se je s čepiranjem psov pokazala vsa prednost tega sistema. Tako pridobimo pregled in nadzor nad to populacijo in tudi na ravnanje z njo.

Marko Zidanšek: Podpiram. Čipiranje pri psih se je pozitivno obneslo in verjamem, da bi se tudi pri mačkah. Če je žival zapuščena in ni čipirana, pristane v zavetišču, njeno oskrbo pa plača občina oziroma davkoplačevalci, saj je lastništvo nečipiranih živali nemogoče dokazati. S čipom pa je moč dokazati lastništvo in tako  strošek oskrbe prevzame lastnik živali in ne občina oziroma davkoplačevalci.

Kaj bi naredili oz. ali načrtujete aktivnosti za izboljšanje osveščenosti ljudi o problematiki zapuščenih in brezdomnih živali? Na kakšen način?

Sandi Sendelbah: Proces osveščanja ljudi o določeni problematiki se vrši skozi vzgojo in izobraževanje. Pri tem je zlasti pomembno, na kakšen način se ljudje seznanijo s problematiko zapuščenih in brezdomnih živali. Zainteresiranim šolam in društvom bomo omogočili izvajanje programov, ki bodo v reševanje te problematike pritegnili čim več otrok in odraslih. Vsi vemo, da smo za dobrobit domačih živali nepreklicno odgovorni ljudje. In na to ne bi smeli nikoli pozabiti.     

Bojan Šrot: Menim, da so Celjani na tem področju zelo dobro obveščani in osveščeni.

Branko Verdev: V sodelovanju z društvi za zaščito živali bi vzpostavili sistem obveščanja preko medijev, tako, da bi bilo obveščanje stalno prisotno.

Marko Zidanšek: Pripravljen sem sprejeti dobre predloge članov društev, ki se ukvarjajo z zapuščenimi živalmi, saj ti najbolj celovito poznajo problematiko in tudi kako logistično izpeljati osveščanje, da bo najbolj učinkovito.

Kaj menite o napovedani spremembi Zakona o zaščiti živali, s katero se bo ukinila možnost evtanaziranja zdravih živali, v kolikor v 30 dneh od sprejema v zavetišče ne bodo našle novega doma? Kako si predstavljate financiranje zavetišč za zapuščene živali, če bo ta sprememba zakona sprejeta?

Sandi Sendelbah: Osebno menim, da je evtanazija zdravih živali nehuman način reševanja problematike brezdomnih živali. Takšno spremembo zakona podpiram in če bo sprejeta, jo bomo seveda spoštovali. Sofinanciranje zavetišč iz tega naslova bo temeljilo tudi na izkazanih potrebah zavetišča. Tu vidim tudi priložnost za razvijanje inovativnih pristopov na področju prostovoljstva.    

Bojan Šrot: Sem proti evtanaziji zdravih zapuščenih živali. V kolikor bo država sprejela tak zakon, bo morala zagotoviti tudi finančne vire. To je temelj sprejetja vsakega zakona.

Branko Verdev: Vsako življenje enkrat odvzeto se ne vrne nikoli več, zato je treba biti pri tovrstnih ukrepih zelo previden. Prvo je potrebo je poskrbeti z obveščanjem in osveščanjem ljudi, da ne pride do povečanja števila brezdomnih živali in šele nato poseči po skrajnih ukrepih. Kot primer: Hčera, aktivna na vseh področjih, je hotela imeti psa kot vse kolegice. Za to, da bi videl kako ji bo to uspelo vsakodnevno sva odšla v zavetišče po psa in ga sprehajala. To sva počela par dni nakar je ugotovila, da trenutno tega še ne zmore. tako otrok sam ugotovi kaj zmore in kaj ne in zapuščenih psov je manj.

Marko Zidanšek: Načeloma sem v prvi vrsti proti evtanaziji v tako kratkem roku. Kolikor poznam problematiko v tujini, je v marsikateri državi nimajo ali pa je ta predvidena po več mesecih bivanja živali v zavetišču. Zavetišča pa so običajno že tako ali tako prenatrpana in se soočajo s pomanjkanjem financ. Zato si zelo težko predstavljam, kako bodo zavetišča lahko skrbela za kvalitetno bivanje vseh živali, če predlog zakona tudi jasno ne opredeljuje načina realno izvedljivega financiranja.  

Kaj menite o možnosti vzpostavitve občinskega nadzora nad čipiranjem psov predvsem na podeželskih območjih občin? Zakonodaja predvideva tak nadzor preko občinskih redarskih služb in se, kot vemo, ne izvaja. S povečanim nadzorom bi se namreč zmanjšalo število nečipiranih psov, s tem pa tudi stroški občin.

Sandi Sendelbah: Za celjsko občino je značilno prepletanje podeželskega in urbanega okolja, zato se mi zdi tak nadzor seveda smiseln, saj gre v bistvu za preventivno delovanje v korist zmanjševanja problematike zapuščenih psov. Razlogov za to, zakaj občinska redarska služba v Celju tega morda ne izvaja, ne poznam, bi pa poskrbel za njeno delovanje v skladu z zakonodajo tudi na tem področju.       

Bojan Šrot: Podpiram vzpostavitev občinskega redarskega nadzora čipiranih psov, saj je to edini način, ki bi omogočil učinkovito izvajanje sprejetih občinskih odlokov s tega področja.

Branko Verdev: Mislim, da so psi v veliki večini čepirani, tudi na podeželskih območjih. Ta sistem je dejansko zaživel med ljudmi in sam izhajam iz tega okolja in je to med ljudmi prisotno. Na vsak način pa je potreben stalen nadzor.

Marko Zidanšek: Če zakon dodeljuje pravico preverjanja občinskim redarjem, ali je pes mikročipiran ali ne, potem ne vidim razloga, da se ta nadzor ne bi izvajal.

Ali bi kot župan premislili o pomoči socialno ogroženim lastnikom živali pri kritju stroškov sterilizacij in kastracij mačk in nujnih zdravljenj psov in mačk?

Sandi Sendelbah: V našem programu smo si zastavili tudi ureditev sistema podpore občankam in občanom za veterinarsko oskrbo domačih živali. Pri tem si bomo prizadevali tudi za izboljšanje dostopnosti preventivnih in nujnih veterinarskih storitev socialno šibkejši populaciji lastnic in lastnikov živali.  

Bojan Šrot: Da.

Branko Verdev: Na vsak način saj ni važno od koga so domače živali, če so potrebne ukrepov jim jih je treba nuditi, vse pa v razumskih mejah glede števila in kako skrbijo zanje.

Marko Zidanšek: Bi premislil, vendar pa menim, da naj ima vsak toliko hišnih ljubljenčkov, za koliko jih lahko kvalitetno poskrbi, vzredi, nahrani ...


SEZNAM OSTALIH OBČIN NAJDETE S KLIKOM NA TO POVEZAVO!