V nedeljo, 18. novembra, bodo potekale redne volitve v občinske svete in redne volitve županov. Volilna kampanja je v polnem teku, na portalu Pes moj prijatelj pa smo se odločili, da bomo kandidatom za župane po posameznih občinah zastavili nekaj vprašanj s področja zaščite živali. Osredotočili smo se na konkretne problematike s področja živalovarstva v posameznih občinah, pri sestavi vprašanj pa so nam pomagali tudi strokovnjaki, predstavniki lokalnih društev za zaščito živali in bralci spletnega portala. Kandidatom v posameznih občinah so bila zastavljena enaka vprašanja.

V občinah, kjer je veliko število kandidatov, smo naredili izbor na podlagi javno objavljenih javnomnenjskih anket. Uradna anketa za Mestno občino Koper sicer ni na voljo, zato smo izbor naredili na podlagi pojavljanja kandidatov v soočenjih v različnih medijih in na podlagi ankete, ki je bila objavljena na portalu Siol.net. Čeprav je bil k temu pozvan večkrat, na vprašanja ni odgovoril aktualni župan Boris Popovič. Odgovori kandidatov niso lektorirani.

SEZNAM OSTALIH OBČIN NAJDETE S KLIKOM NA TO POVEZAVO!

Županske kandidate v Mestni občini Koper navajamo po abecednem redu priimka:

Veliko slovenskih občin se je v zadnjih letih odpovedalo ognjemetom. Slednji imajo veliko škodljivih posledic na okolje in na živali (vznemirjanje domačih živali, žrtve med pticami). Ognjemeti pod vašim županovanjem DA ali NE?

Aleš Bržan: Ognjemetom se bomo izogibali, izvedli smo tudi spletni vprašalnik, kjer je skoraj 74% prebivalcev izrazilo mnenje, da ognjemetov ne podpirajo.

Olga Franca: Ne, ne v mestu ne na podeželju. Zavzemam se tudi za prepoved vseh eksplozivnih zabavnih artiklov. Razlogov je več kot dovolj - živalovarstveni, okoljevarstveni, zdravstveni, ekonomski ... Kot županja tudi ne bi mirno spala, če bi občina porabila kupe denarja za problematične ognjemete, namesto da bi najprej poskrbela za osnovne potrebe svojih prebivalcev, vključno z živalmi. Prazniki z ognjemeti niso prava nočna mora samo za živali, temveč tudi za njihove skrbnike in mnogo drugih ljudi. Ljudje smo ustvarjalna bitja, zato se zmoremo odlično zabavati tudi brez ognjemetov. Preveč je trpljenja, strahu in  trajnih posledic na naših živalih. Odgovorni bi se morali že zdavnaj tega zavedati. Nihče nima pravice drugemu ustvarjati škodo, povzročati bolečine, ga prizadeti. Tudi živalim ne!

Valter Krmac: Sem velik ljubitelj narave, naravo jemljem kot svojo mater, zato ji želim samo dobro. Torej definitivno ne. V prvi vrsti zaradi vznemirjanja vseh živali, ki živijo na prostem kot tudi teh, ki so v domači oskrbi. Mnogo primerov je o tem kako so kužki zaradi strahu umrli zaradi infarkta, pobegnili in se zato izgubili v neznano, se trajno poškodovali ali poginili zaradi pobega… Na živali je treba paziti, saj živijo med nami, ali pa mi med njimi. Zato se do narave ne bi smeli mačehovsko obnašati.

Alan Medveš: Ne. Najprej zaradi onesnaževanja, tako zvočnega (ki je moteče za živali in ljudi) kakor tudi onesnaževanja zraka, nenazadnje pa še okolice z odpadki, ki ostanejo za ognjemetom. Ob tem ocenjujem, da so zneski za ognjemete neprimerno visoki, sploh če vzamemo v obzir, da bi lahko za takšne vsote pomagali ljudem v stiski, ki jih tudi v naši občini ni malo, namesto da za zabavo v nekaj minutah dobesedno vržemo v zrak in razstrelimo več tisoč evrov. Poleg tega živimo ob morju, in lahko veselje pričaramo s spuščanjem svetlobnih teles v papirnatih barčicah, lanternah ali na druge, okolju, ljudem in živalim prijazne načine.

Gašpar Gašpar Mišič: Odločno sem proti uporabi pirotehničnih sredstev v kakršnekoli namene, saj gre za preživeto obliko izkazovanja spektakla za oči in ušesa. Sodobne rešitve so veliko prijaznejše za okolje in vsa živa bitja. Ker se zavedam škodljivih posledic pirotehničnih sredstev, predvsem za starejše občane in živalski svet, bomo pod mojim županovanjem s prakso uporabe pirotehničnih sredstev prenehali.

Mestna občina Koper je edina večja občina v Sloveniji, kjer se potniki ne smejo prevažati z avtobusi mestnega prometa, če so v družbi psa (tudi male čivave, denimo). Domačini in celo turisti imajo tako nemalo težav z mobilnostjo znotraj občine. Kakšen je vaš pogled na ta problem in kako bi ga rešili?

Aleš Bržan: Tudi za domače živali mora biti potniški promet primerno urejen in dovoljen. Seveda pod jasnimi pogoji.  

Olga Franca: Pes je najboljši človekov prijatelj in se lahko pojavi povsod, kjer je človek, tudi v avtobusu, na vlaku ali v taksiju. Uvedli bomo nalepko Živalim prijazni javni prevoz. Morajo pa biti na povodcu in po potrebi tudi z nagobčnikom, pač v skladu s predpisi. Priporočila bi prostor zanje, da bi se udobno počutili /slabost, razdraženost/. Ponudila bi jim tudi vodo. Skrbniki pa morajo poskrbeti za njihovo higieno.

Valter Krmac: Kakor sem seznanjen podjetje Arriva, katera izvaja mestni promet v MOK dovoljuje prevoz službenih psov, psov vodičev ter malih živali v transporterjih. Kot župan se bom zavzel, da se smotrno uredi tudi prevoz potnikov v družbi psa na povodcu s sprejetjem ustreznega odloka.

Alan Medveš: Takšne omejitve so seveda popolnoma nerazumne. To bi lahko nemudoma uredili s spremembo veljavne koncesijske pogodbe.

Gašpar Gašpar Mišič: Kot ljubitelj živali in imetnik dveh psov, sem se tudi sam večkrat srečal s težavo nerazumnih in nepotrebnih prepovedi za živali, saj so živali del naše moralne skupnosti. V naši predvolilni zaprisegi smo zapisali, da bomo sprejeli prijaznejše ukrepe za domače in prostoživeče živali. Odpravili bomo vse prepovedi, ki so diskriminatorne za živali, vključno z prepovedjo prevažanja živali z avtobusi mestnega prometa.

Koprska občina je v zadnjih letih dobila nekaj površin, ki so namenjene psom – a čisto pravega pasjega igrišča ali parka, kjer bi bila na voljo igrala, senca ipd. še vedno ni. Bi kot nov župan temu področju posvetili več pozornosti?

Aleš Bržan: Pasji park potrebuje vsako mesto. Po vzgled gremo lahko v Milje kjer je ob morju urejen pasji park s pasjo plažo. Investicija je skoraj nikakršna. Park združuje ljudi in pasje prijatelje.

Olga Franca: Psi morajo imeti tudi svoje parke oz. igrišča. Naredili jih bomo v mestu in na podeželju. Veliko se da urediti že s skromnimi sredstvi in dobro voljo. Primer: Standard že obstoječega pasjega parka ob Badaševici bi se takoj bistveno povečal, če bi posadili še nekaj dreves in grmovnic, kar se tiče skrbnikov pa bi poskrbeli, da steza, po kateri večinoma hodijo, ob deževnem vremenu ne bi bila vsa blatna. Potrebno bi bilo zagotoviti tudi več pitnikov v mestu, primestju in na podeželju. Bi pa morali biti ustreznejši od tistih redkih,, ki jih imamo zdaj. V sedanjih namreč ni urejeno odtekanje vode, da bi pitnike po potrebi lahko izpraznili in očistili, v njih pogosto lebdijo smeti in se razraščajo alge. Že doslej sem se kot občinska svetnica zavzemala, da tudi v MO Koper del obale določimo za plažo za pse in vztrajala bom, dokler to ne bo urejeno.

Valter Krmac: Zagotovo bom posvetil več pozornosti. Zaradi varnosti do ostalih sprehajalcev, zaradi higienskih pogojev čistega mesta, predvsem pa otroških igrišč, se bom osredotočil v gradnjo več pasjih igrišč, kjer se bo poskrbelo za senco s posaditvijo zadostnega števila dreves, postavitvijo smetnjakov za pasje iztrebke, dostop do pitne vode ter ostalo kar je potrebno, da se kužki počutijo dobro.

Alan Medveš: V tem trenutku lahko ocenimo, da v mestu ni ustreznega družabnega prostora za ljudi. Takega, kjer bi se lahko otroci brezskrbno igrali na ustreznih igralih. Prav tako ni parkovnih površin, kjer bi bilo dovolj sence za starejše in druge občutljive skupine. Menim, da moramo v prvi vrsti poskrbeti, da se uredi to. Takoj za tem pa se lahko lotimo zasnove postora za rekreacijo živali, za katero so pa v prvi vrsti odgovorni lastniki, ki morajo zanje poskrbeti. Občina pa jim pri tem pomaga v okviru projektov.

Gašpar Gašpar Mišič: Ne znam si predstavljati razvoja zdrave skupnosti brez ustvarjanja boljših pogojev tudi za živalski svet. V Kopru imamo veliko prostorskih možnosti za izgradnjo igrišč in parkov za živali, kar bomo zagotovo realizirali.

Tudi v Kopru, kot po vsej Sloveniji obstaja velik problem prevelikega števila prostoživečih mačk. Kako bi spremenili odnos javnosti do njih in jih iz "nadloge" spremenili v "okras" mesta?

Aleš Bržan: Porast prostoživečih živali je potrebno nadzirati in mehko omejevati. Čipiranje, kastracija in sorodni prostopi so gotovo boljši od evtanaziranja. Javnost je gotovo premalo obveščena, z ustreznim informiranjem, se odnos lahko izboljša. Problem so lastniške mačke, ki niso sterilizirane in kastrirane, obalne občine so ene redke občin v Sloveniji, ki nimajo programa za omejitev razmnoževanja le-teh. Občina bi morala obvezno sprejeti program o subvencioniranih sterilizacijah in kastracijah. Dolgoročno je to edina rešitev.

Olga Franca: Potrebno je sistematično ozaveščanje že od vrtca naprej s sodelovanjem občine, ljubiteljev živali in različnih ustanov (npr. vrtcev in šol, medijev ...). Omogočiti javna dela ter nagraditi društva in prostovoljce, ki izkazujejo ljubezen do mačk. Lepo urejen mačji park bi lahko bil zanimiv tudi za turiste. Vse to mora financirati občina.

Valter Krmac: Najprej bi bilo potrebno zakonsko uvesti čipiranje in cepljenje prostoživečih mačk. Koprske mačke bi bilo potrebno poloviti, evidentirati in kastrirati, da se ne bi razmnoževale nekontrolirano. Uvedlo bi se določene točke hranjenja mačk, kje bi lahko občani kontrolirano hranili mačke. Urediti je potrebno tudi bivake, kamor se lahko mačke skrijejo pred mrazom in vročino.

Alan Medveš: Prostoživeče mačke vsekakor niso nadloga, o živalih pa tudi ne bi govoril kot o okrasu. Problem so neodgovorni lastniki, ki ne skrbijo za ustrezne načine preprečevanja razmnoževanja mačk ter nehumanih praks zavračanja ali celo ubijanja mačjih mladičev, ki so posledica te malomarnosti. Vsekakor je tu pomembno ozaveščati javnost o tem, da so mačke domači ljubljenčki, vendar je njihovo lastništvo (tako kot ostalih živali) tudi ali predvsem odgovornost, ki vpliva na celotno skupnost. Občina že sedaj namenja nekaj sredstev za sterilizacijo, vendar ima neustrezno strategijo varovanja in zaščito živali. K temu je v naslednjem mandatu potrebno ustrezno pristopiti.

Gašpar Gašpar Mišič: Kot rečeno bomo sprejeli prijaznejše ukrepe za domače in prostoživeče živali. Zaradi problematike velikega števila prostoživečih mačk bomo dogradili zavetišče za živali v Dvorih pri Sv. Antonu. Vzpostavili bomo tudi boljše sodelovanje z vsemi obalnimi društvi za zaščito živali, saj bomo s skupnimi močmi bolj učinkoviti pri odnosu javnosti do prostoživečih mačk. Zagotovo je ena izmed rešitev sterilizacija, vendar bi lahko v sodelovanju z ljubitelji živali in prostovoljci na dolgi rok poskusili tudi z uresničevanjem ideje, da bi mačke postale "okras" mesta.

Prostovoljci iz različnih društev pišejo, da je brezdomnih mačk na terenu spet več, kot jih je bilo pred leti. Koncesionar naj ne bi sledil planu, ki je bil postavljen za postopno zajezitev tega problema. Kakšne ukrepe bi sprejeli, da bi ustavili naraščanje števila brezdomnih muc?

Aleš Bržan: Število sterilizacij in kastracij na letni ravni bi morali znatno povišati. Predvsem pa bi morali vač aktivnosti izvajati tudi v zaledju saj je tam problem najbolj pereč.

Olga Franca: Le celovito in intenzivno ukrepanje na osnovi prave diagnoze stanja bo v nekaj letih pripeljalo do obvladljive situacije. Bistveno je sistematično ozaveščanje občanov vseh starosti in v vseh okoljih. Zavedati se je treba, da kolonije prostoživečih mačk pri tem sploh niso pravi problem, saj so mačke v kolonijah sterilizirane. Problem je nenehen priliv zavrženih mladičev in drugih mačk, za katere ljudje iz različnih razlogov prenehajo skrbeti. Ogromno število nezaželenih in zavrženih mladičev izvira iz pomanjkanja empatije in iz neozaveščenosti. Žalostno dejstvo pa je tudi, da občani, ki živijo na pragu revščine ali pod njim, sami finančno ne zmorejo poskrbeti za sterilizacijo svojih hišnih živali. Pomagati ji me treba tako, da občina v celoti pokrije stroške sterilizacije.  

Valter Krmac: Glede ukrepov sem pojasnil v odgovoru na vprašanje št. 4. Kar se pa tiče koncesionarja, je potrebno ugotoviti zakaj ne sledijo planu. Kakšno so vzroki in kako hitro se jih lahko odpravi. Sem pa proti evantaziranju živali, ker to ni prava rešitev.

Alan Medveš: Vsekakor bi morali povečati sredstva in napore za sterilizacijo brezdomnih mačk ter vložiti več naporov v njihovo postavitev v zavetišče in uspešno oddajo novim lastnikom.

Gašpar Gašpar Mišič: Vsekakor je eden izmed nujnih ukrepov povišanje sredstev s strani občin ustanoviteljic zavetišča za sterilizacijo mačk ter dograditev in ureditev pogojev za sprejem večjega števila brezdomnih mačk v samem zavetišču, kadrovska okrepitev in vzpostavitev boljšega sodelovanja z obalnimi društvi za zaščito živali.

Po odloku, ki velja v Mestni občini Koper je prostovoljcem prepovedano hraniti prostoživeče živali. Je to po vašem mnenju prava odločitev ali obstajajo alternative? Kako naj prostoživeče mačke, ki so že mnogo let vajene dobivati hrano od prostovoljcev preživijo?

Aleš Bržan: Za živeča bitja moramo poskrbeti dostojno in če jih želi kdo hraniti, to ne sme biti problem, kvečjemu dobro dejanje. Lahko pa uredimo smernice, kako to izvajati. Z omejevanjem razmnoževanja pa se prepreči prekomerni razrast števila. Glede mačk lahko uporabimo model iz sosednjega Trsta, kjer so vse kolonije brezdomnih mačk popisane in registrirane v občini. Občina skrbi za preprečevanje razmnoževanja, v lanskem letu so zanje nabavili in postavili 5.000 tipskih hišic, ki jim nudijo zavetje. Vsak skrbnik kolonije je registriran in odgovoren. Prebivalce je treba tudi naučiti na sobivanje z mačkami, ki same niso krive za svojo brezdomnost.

Olga Franca: Prepoved hranjenja seveda ni prava odločitev. Prostoživečih mačk nikakor ne moremo kar prepustiti ulici, boleznim, lakoti. To je nehumano in nevzdržno. Občina mora poskrbeti za ustrezne življenjske pogoje, tudi za hrano. Za zdrave mačke, ki so vajene življenja na prostem, je najbolje še naprej skrbeti na terenu. Življenje v zavetišču je namreč zanje praviloma preveč stresno; znano je, da nekatere od stresa kmalu celo poginejo. Potrebno je, da občina za oskrbo prostoživečih mačk ustrezno podpre društva in prostovoljce, ki zanje skrbijo. Mladiče, poškodovane mačke in tiste mačke, ki kažejo prijaznost do ljudi, pa je potrebno namestiti v ustrezno zavetišče, ki ga je v naši občini potrebno postaviti, in najti primerne posvojitelje. To je potrebno sistematično organizirati, občina pa financirati.

Valter Krmac: Kot sem pojasnil v odgovoru na vprašanje št.4, je potrebno zagotoviti točno določene lokacije, kjer bi se lahko kontrolirano hranilo mačke. To bi bila lahko tudi atrakcija za otroke, družine in turiste.

Alan Medveš: Ne glede na to, da mačke brez težav preživijo v prostem okolju menim, da je to okolje lahko včasih nevarno (promet) in tvegano (nestrpni ljudje, ki na mačke streljajo ali jih zastrupljajo). Zato bi veljalo razmisliti o tem, da se skuša v čim večji meri takim mačkam priskrbeti skrbne lastnike. S tem ne bi bilo več potrebe po hranjenju prostoživečih mačk.

Gašpar Gašpar Mišič: Kot rečeno bomo sprejeli prijaznejše ukrepe za domače in prostoživeče živali, saj rešitev ne vidimo v prepovedih in zatiskanju oči. Vsi bi se morali bolje zavedati, da so tudi živali tako kot človek čuteča bitja, ki so zaradi človeških posegov v njihovo življenjsko okolje vedno bolj ogrožena. Zato tudi ne vidim smisla v prepovedi hranjenja prostoživečih mačk s strani prostovoljcev. Potrebno je sprejeti dejstvo, da so ne le prostoživeče mačke, temveč vse živali del naše moralne skupnosti. Namesto diskriminatornih in represivnih ukrepov, se je treba bolj potruditi pri organizaciji in sobivanju v skupnem svetu ljudi in živali. Mestna občina Koper ni samo skupnosti ljudi, ampak tudi živali.

Pred tremi leti je Mestna občina Koper upravljanje zavetišča zaupala koprskemu komunalnemu podjetju, z Obalnim društvom proti mučenju živali pa čez noč prekinila sodelovanje. O delu novega upravljavca je slišati različne odzive. Spremljate delo Obalnega društva proti mučenju živali in kako ga ocenjujete? Spremljate delo Marjetice Koper v Obalnem zavetišču in kako ga ocenjujete?

Aleš Bržan: Prostovoljci, v tem primeru ljubitelji živali, so vsekakor lahko boljši skrbniki zapuščenih živali od inštitucij. Verjamem, da se lahko najde način skupnega sodelovanja, kjer inštitucije skrbijo za infrastrukturo, ljubitelji pa za živali.

Olga Franca: Protestirala sem in javno nagovorila protestnike na Titovem trgu v Kopru, ko je Marjetica prevzela to dejavnost. Menim, da so najprimernejši upravitelji zavetišč za pse preverjeni, izkušeni in strokovno usposobljeni ljubitelji živali, ne pa komunalna podjetja. Stanja v zavetišču pod upravljanjem Marjetice ne morem komentirati, saj nimam dovolj informacij, neuradno pa slišim, da to ni več tisto živahno stičišče ljubiteljev živali kot je bilo prej. Sem za prenos upravljanja in menim, da si to zaupanje zasluži Obalno društvo proti mučenju živali. Menim, da bi obalno zavetišče tako lahko spet postalo pravi center skrbi za pse, ki zna in hoče tudi izkoristiti vsako priložnost za ozaveščanje občanov in zbiranje donacij, kar je ODPMŽ vseskozi počelo. Obalne občine pa bi morale še naprej skrbeti za ustrezno stanje infrastrukture in tudi izboljšati pogoje življenja, tako da bi bile živali dovolj zaščitene pred vročino in mrazom. Za mačke predlagam ločeno zavetišče, z ločenim upravljanjem. Morda bi bilo za to zainteresirano društvo Mačja preja, ki se dolga leta posveča prav mačkam in se sooča s prostorsko in finančno stisko.

Valter Krmac: Menim, da je dolžnost javnih služb vzdrževanje in upravljanje zavetišča, saj le tej imajo na voljo javna sredstva, pri čemer mora biti omogočen nadzor s strani nevladnih organizacij, kot je to npr. Obalno društvo proti mučenju živali. Sodelovanje med Marjetico Koper in ODPMŽ bi moralo biti vzpostavljeno na dnevni bazi, kjer bi v tem primeru vsebino vodila civilna sfera. Sicer pa se s trenutno ureditvijo, ko se pse, ki v 30ih dneh niso posvojeni, evtanazira, nikakor ne strinjam. Menim, da bi se moglo vsakemu živemu bitju dati možnost, da je udomačena in ne po 30ih dneh neusmiljeno usmrčena. Pod pravim vodstvom bi lahko zavetiščni psi dobili možnost, da bi jih ljudje sprejeli v svoje domove, tudi po zakonskemu odloku 30ih dni. Sam imam kužka, ki je mešanček in vem dobro kaj pomeni ljubezen do psa.

Alan Medveš: S problematiko sem seznanjen, vendar bi pred spreminjanjem načina upravljanja želel najprej opraviti pogovore z vsemi vpletenimi. Na načelni ravni zagovarjamo ureditev  problema z javno službo znotraj javnega podjetja, ki jo izvajajo strokovno podkovani zaposleni.

Gašpar Gašpar Mišič: V času, ko so občine ustanoviteljice obalnega zavetišča sprejele odločitev o zamenjavi upravljalca in za novega upravljalca zavetišča zadolžile JP Marjetica Koper, sem bil direktor tega podjetja, tako da mi je ta problematika znana. Zamenjava upravljalca se ni mogla zgoditi čez noč, kot izhaja iz vprašanja, saj so morale občine soustanoviteljice predhodno izpeljati ustrezne postopke skladno z občinskimi odloki in področno zakonodajo. Kolikor je meni znano, je ta proces trajal nekaj mesecev. Kot razlogi za prekinitev razmerja z upravljalcem ODPMŽ so bile omenjene razne pritožbe in neizpolnjevanje zakonskih obveznosti, na kar kot direktor JP nisem imel vpliva. Ker sem po naravi povezovalen in zagovornik mirnega reševanja sporov, moram priznati, da mi način, kako je prišlo do zamenjave, ni bil blizu. Zato sem takoj po sprejemu odločitve obalnih občin, da Marjetica Koper prevzame upravljanje zavetišča, povabil na razgovor predsednico ODPMŽ Andrejo Bogataj Krivec in ji ponudil sodelovanje bodisi s sklenitvijo pogodbe z ODPMŽ, bodisi z zaposlitvijo vseh štirih skrbnikov vključno z njo, kar je zavrnila. Tako bi ODPMŽ še naprej lahko nadaljeval svoje poslanstvo, s to razliko, da bi strokovno vodenje zavetišča zaupali veterinarki oziroma veterinarju. Ne glede na izid in grenak priokus v času zamenjave upravljalca, ko sem bil kot zakoniti zastopnik Marjetice Koper deležen številnih neupravičenih očitkov s strani ODPMŽ, sem vedno pripravljen na dialog in sodelovanje. Za odnos do živali smo kot družba odgovorni vsi, zato je edina prava rešitev v sodelovanju in medsebojnem podpiranju vseh ljudi - prostovoljcev in institucij.  Kot ljubitelj živali zelo cenim delo vseh živalovarstvenikov in aktivistov za zaščito živali, zato smo v naši predvolilni zaprisegi zapisali, da bomo vzpostavili boljše sodelovanje z vsemi obalnimi in drugimi društvi za zaščito živali, med katerimi je v prvi vrsti mišljen ODPMŽ. Delo Marjetice Koper v Obalnem zavetišču lahko komentiram le za čas, ko sem bil še direktor tega podjetja. Povem lahko, da smo glede na finančne omejitve postorili vse, kar je bilo v naši moči za potrebno skrb in življenje psov in mačk v zavetišču. Če bi bili deležni še podpore s strani ODPMŽ bi lahko bili še bolj uspešni. Za sodelovanje v korist živali nikoli ni prepozno.

Je po vašem mnenju Koper psom prijazna občina? Kaj bi še morali v občini postoriti, da bi bilo za pse in njihove skrbnike bolje poskrbljeno?

Aleš Bržan: Gotovo nismo psom najprijaznejša občina, že na veliko javnih površinah table opozarjajo, da je vstop psom prepovedan, tudi tam kjer ni potrebno. Vstop s psom je prepovedan tudi v veliko lokalov in trgovin. Na srečo se v zadnjih letih trend lokalov prijaznih psom povečuje. Izpostavljen problem je v poletnem času, ko zaradi pomanjkanja senčnih površin, psa v Kopru težko sprehodiš.

Olga Franca: Odvisno, s kom se primerjamo. Vsekakor pa je možno in potrebno storiti še več. Namestiti več pitnikov vode in več košov za iztrebke – tudi na podeželju, urediti več parkov in dostop psov na javna prevozna sredstva. Finančno bolj podpreti društva, ki skrbijo za živali, subvencionirati sterilizacije (socialno šibkim v celoti). Več ozaveščati, od vrtca naprej. Tudi skrbnike psov, ki na javnih površinah neodgovorno puščajo iztrebke in s tem pri občanih po nepotrebnem izzivajo nezadovoljstvo. Veliko dela pa bo tudi potrebnega, da v naši občini ne bomo več priča primerom, ko psi v mrazu in vročini životarijo v majhnih pesjakih ali na kratkih verigah.

Valter Krmac: Menim, da je Mestna občina Koper zadovoljivo prijazna občina. Veliko je še manevrskega prostora, ko se lahko stvari izboljšajo. V mislih imam predvsem večje število smetnjakov za iztrebke, več lokacij z dostopno pitno vodo. Potrebno je zagotoviti ustrezno politiko na osnovi katere bi vse trgovine oz. trgovski centri omogočali obisk le-teh s psi, kot je recimo to urejeno v sosednjem Trstu. Potrebno bi urediti moderno in sofisticirano plažo za pse ter urediti še kakšno prilagojeno igrišče.

Alan Medveš: Menim, da je Koper v zadnjih letih dosegel pomemben napredek pri urejanju infratrukture, ki je psom prijazna. Bi pa poudaril, da tako kot našim štirinožnim prijateljem tudi našim prebivalcem mesta primanjkuje zelenih površin v mestu.

Gašpar Gašpar Mišič: Glede na omejitve v občinskih odlokih, ki veljajo za živali, kot so prepoved hranjenja prostoživečih živali in prepoved prevozov psov v avtobusih mestnega prometa ter pomanjkanja tematskih javnih površin za živali, lahko povem, da moramo še marsikaj postoriti, da Koper postane psom prijazna občina. Prvi korak je vsekakor odprava omenjenih omejitev. Sledi dograditev pomanjkljive infrastrukture, kot so igrišča in parki za živali, pasja plaža, pasji hotel in nenezadnje tudi pokopališče za hišne ljubljenčke.

Ali podpirate obvezno čipiranje mačk in uvedbo centralnega registra mačk po vzoru centralnega registra psov kot ukrep za nadzor nad ravnanjem z mačkami in nadzor nad mačjo populacijo in zakaj da oz. zakaj ne?

Aleš Bržan: Glede na to, da je to del rešitve za bolj humano obravnavo živali, vsekakor podpiram. To je edini način za nadzor nad mačjo populacijo saj bi v tem primeru prenehalo odmetavanje lastniških brejih samic in samic z mladički. Zaenkrat je to tudi edini način s katerim bi se nadzorovalo lastništvo mačk.

Olga Franca: Tako kot pri psih, je čip tudi pri mačkah dobrodošel za identifikacijo. Znano je, da izgubljene čipirane mačke iz zavetišča hitro najdejo pot domov, nečipirane pa ne. Drugih možnih razlogov za čipiranje mačk ne poznam. Čipiranje mačk se mi ne zdi nujno, saj to niso velike živali, niso nevarne in ne delajo škode. Vprašanje je tudi, kakšne posledice bi v praksi prineslo morebitno obvezno čipiranje mačk – morda tudi kakšne nezaželene. Sama razmišljam predvsem v smeri, kako še bolje poskrbeti za osnovne življenjske potrebe živali, še posebno zavrženih, in kako primerno podpreti prostovoljce, ki predano skrbijo za zavržene živali, kar že vrsto let počnejo z neizmerno energijo in to v veliki meri tudi sami financirajo. Naša občina je bogata, to dejavnost mora tudi finančno bolj ustrezno podpreti in z roko v roki z ljubitelji živali poskrbeti, da bomo kot živalim prijazna občina med najbolj zglednimi v državi.

Valter Krmac: Podpiram obvezno čipiranje mačk.  Na ta način preprečujemo zanemarjanje in nekontrolirano naseljevanje novih mačk ter preprečevanje raznih bolezni.

Alan Medveš: Močno podpiram. Ne razumem, zakaj bi mačke bile drugače obravnavane kot psi. Ravno zaradi tega, ker ne poznamo obveznega čipiranja in registra, se soočamo s številnimi težavami. Med najbolj zaskrbljujočimi je nezaželeno razmnoževanje in posledično zelo velika populacija brezdomnih mačk. Kot drugo pa tudi pomanjkljivo cepljenje, ki povzroča širjenje bolezni med prostoživečimi mačkami.

Gašpar Gašpar Mišič: Ta ukrep podpiram, saj prinaša številne prednosti. Omogoča prepoznavanje in vračanje izgubljenih mačk njihovim lastnikom, nadzor nad zdravjem mačk, sterilizacijo in populacijo mačk. S tem ukrepom bi onemogočili neodgovornim lastnikom, da mačke zavržejo, kar je ključni problem pri povečevanju populacije prostoživečih mačk. Ta ukrep mi je blizu, ker končno ni usmerjen h kaznovanju nemočnih živali zaradi malomarnosti lastnikov in jim hkrati nalaga večjo odgovornost.

SEZNAM OSTALIH OBČIN NAJDETE S KLIKOM NA TO POVEZAVO!